Mundial, ki so ga zaznamovali tragični konci in velike spremembe

Pred 28 leti se je nogometna svetovna elita prvič v zgodovini mudila v Združenih državah Amerike. Pred tekmovanjem je bilo prisotno veliko skepticizma, tako s strani gostiteljev kot gostov, ki dežele onkraj luže niso obravnavali kot primerno mesto za največji športni dogodek na svetu. Vredno je omeniti, da je mundial potekal dve leti pred prvo sezono sodobne različice lige MLS, kar še podkrepi dejstvo, da je bil nogomet v Združenih državah še v povojih.

Pred začetkom je bilo jasno, da se bosta onkraj luže udarili dve nogometno in športno popolnoma drugačni kulturi. Ameriškim čuvajem zakona je odleglo predvsem zaradi presenetljive odsotnosti Anglije, ki je v kvalifikacijski skupini končala za Norveško in Nizozemsko ter si tako ni priborila mesta med svetovno elito. Angleški navijači so bili v tistih časih najbolj poznani po svojem huliganizmu, kljub temu da je minilo že pet let od zloglasnega zakona, ki ga je na Otoku sprejela predsednica vlade Margaret Thatcher in je dodobra opustošil angleško navijaško kulturo.

Ameriška nenogometnost je bila lepo odražena v poročanju tamkajšnjih medijev. Ti so bili namreč zaposleni predvsem z reportažami in članki o zloglasnem OJ-u Simpsonu, ki je na dan otvoritve mundiala po avtocesti bežal pred policijo, posnetki, ki so se za vekomaj vtisnili v kolektivni spomin vseh Američanov. Onkraj luže je bilo to veliko bolj pomembno kot prihod najboljših svetovnih nogometašev.

Štiri leta prej se je na Apeninskem polotoku odvil morda najbolj dolgočasen mundial do sedaj. V Italiji je padel neslaven rekord najmanjšega števila doseženih golov, ki stoji še danes in ki se zaradi nenehne ekspanzije mundiala najbrž ne bo spreminjal. Tudi finale turobnega prvenstva se je zaključilo v podobnem slogu. Nezanimiva tekma med Zahodno Nemčijo in Argentino, ki jo je z uspešno izvedeno enajstmetrovko v 85. minuti odločil zdaj žal že pokojni nemški branilec Andreas Brehme.

Pri mednarodni nogometni organizaciji (FIFA) so bili odločeni, da si želijo v ZDA odpeljati zanimivejši produkt, ki bo v sicer pregovorno nenogometni deželi pustil trajni vtis in vsaj mlado generacijo pritegnil k najpopularnejšemu športu na svetu. V ta namen so ustanovili komisijo, sestavljeno iz nekdanjih trenerjev in nogometašev, čigar edina naloga je bila narediti čudovito igro dejansko čudovito in atraktivno za povprečnega gledalca, ki se ne smatra za nogometnega purista.

Komisija je na dan prišla s kar nekaj idejami, ki so nam dandanes samoumevne, a so takrat veljale za tvegane poteze, čigar uspeh še zdaleč ni bil zagotovljen. Največja je bila zagotovo uvedba sistema, ki veleva, da zmagovalna ekipa dobi tri točke, ne zgolj dveh. Pri organizatorjih so želeli ekipe spodbuditi k iskanju zmage in tako doseči bolj napadalno in odprto igro. Komisija se je odločila za zaostritev kriterija za določanje prekrškov. Sodnikom je bilo rečeno, da morajo biti bolj strogi pri piskanju prekrškov, nekaj, kar je predvsem napadalcem omogočilo bolj tekoč nogomet, ki je bil zagotovo bolj gledljiv.

Velika sprememba je prišla tudi glede pravila o povratnih podajah k vratarju. Čuvajem mreže ni bilo več dovoljeno ujeti oz. pobrati žoge po podaji njihovega soigralca. Vsem znan je posnetek danske reprezentance, ki je dve leti prej na domačem evropskem prvenstvu do slavja prišla tudi z zavlačevanjem, ki je vsebovalo veliko kratkih podaj med legendarnim vratarjem Petrom Schmeichlom in njegovimi branilci. Tudi s to inovacijo je nogomet zagotovo veliko pridobil na atraktivnosti in gledljivosti.

Kljub odsotnosti Anglije so odgovorni vseeno dobili velik vsip navijačev z Otoka. Na mundial se je namreč uvrstila Irska, ki je imela onkraj luže ogromno privržencev. Eden bolj posebnih obračunov mundiala je bila zagotovo tekma med Irsko in Italijo, ki je bila odigrana v New Yorku. Če poznamo zgodovino irskega in italijanskega priseljevanja v "Veliko jabolko", nam je jasno, da je šlo za veliko več od nogometne tekme. Šlo je za pravi praznik obeh diaspor, ki sta najbrž najbolj zaznamovali največje mesto v ZDA.

Srečanje je zelo presenetljivo pripadlo Ircem, ki so z 1:0 premagali kasnejše finaliste Italijane in tako prišli do največjega skalpa v svoji zgodovini. Dvoboj je bil udaren tudi na trenerskih stolčkih, kjer sta sedeli dve legendarni nogometni osebnosti. Arrigo Sacchi na klopi Italijanov in Jack Charlton pri Ircih. Slednji je v 12. minuti slavil gol Rayja Houghtona, ki se je za vedno vpisal v zgodovino svetovnih prvenstev.

Do odmevne zmage pa so prišli tudi gostitelji. V Los Angelesu je ZDA nasproti stala reprezentanca Kolumbije, katere kapetan je bil legendarni Carlos Valderrama, na krilu pa je obrambam nevarnost predstavljal kultni Faustino Asprilla. Domačini so prišli do presenetljive zmage nad favoriziranimi Južnimi Američani z 2:1. Prvi zadetek pa nosi eno bolj tragičnih nogometnih zgodb. Za vodstvo Američanov je namreč z avtogolom poskrbel kolumbijski branilec Andres Escobar, ki je za nesrečni spodrsljaj plačal s svojim življenjem. Kolumbijska reprezentanca je prejela številne grožnje že po uvodnem porazu proti Romuniji, izpad pa je vse še potenciral. Escobar je nekaj dni po zloglasni tekmi obiskal enega od kolumbijskih nočnih klubov v Medellinu, kjer je bil večkrat ustreljen. Po pričevanju očividcev je njegov morilec ob dejanju vpil besedo "gol".

V ZDA je svoj labodji spev na svetovnem odru doživel eden največjih vseh časov Diego Armando Maradona. Legendarni Maradona je na prejšnjem mundialu v finalu utrpel izredno boleč poraz proti Zahodni Nemčiji, na tleh države, ki ga je vzela za svojega. Po porazu se je vrnil na jug Apeninskega polotoka, kjer je ustvaril pravi kult osebnosti. Leta 1991 so v njegovi krvi našli sledi kokaina, zaradi katerega mu je italijanska krovna zveza izrekla 15 mesecev dolgo prepoved igranja nogometa. Veliki El Diego je kazen odslužil v Argentini, kjer se je skril pred sojem žarometov in malenkostno umiril svoje izredno hektično življenje.

Že pred mundialom je s svojimi neverjetnimi predstavami Albicelestom pomagal do uvrstitve med svetovno elito. Jasno je bilo, da bo svetovno prvenstvo v ZDA zadnji nastop Maradone na svetovnem odru. Labodji spev morda največjega vseh časov pa se je končal klavrno, zgodba o blagoslovu in prekletstvu, ki ga je spremljala od začetka kariere. Genij, ki je bil rojen z darom in obsesivno osebnostjo, ki je bila obenem njegova največja prednost in slabost.

Svetovna javnost je onemoglo pričakovala še zadnji nastop nogometnega genija. Na prvi tekmi proti Grčiji je postregel z obema platema svoje genialnosti. S svojo zlato levico je nasprotnikom zabil gol, ki je spominjal na njegove najboljše čase. Sledilo je proslavljanje, ki je postalo del nogometne folklore. Maradona je stekel do kamere in spustil krik, ki je mejil na živalskega. V tem trenutku so brez dvoma na plan privrela vsa čustva, ki jih je tragični genij tako dolgo skrival v sebi.

Drugo skupinsko tekmo so nogometaši Argentine z nekaj naprezanja z 2:1 dobili proti izbrani vrsti Nigerije. Po obračunu je bil Maradona v spremstvu zdravniškega osebja pospremljen do prostora, kjer so opravljali teste na prepovedane substance, vse ostalo je zgodovina... Argentincu so v krvi našli ostanke efedrina, poživila, ki je imelo glavno vlogo že na olimpijskih igrah leta 1988, ko so ga našli v sistemu Bena Johnsona. Maradoni je bila izrečena nova 15-mesečna kazen, ki je dokončno zapečatila njegovo usodo na svetovnem odru. Nogometu je dal več, kot je od njega dobil nazaj, za vsako genialno potezo na terenu si je privoščil eno nepremišljeno v zasebnem življenju.

Če je argentinska številka 10 svojo pot sklenila že v skupinskem delu, je italijanski ideolog igre prišel do zadnje stopničke. Govora je seveda o legendarnem Robertu Baggiu, ki velja za enega najboljših nogometašev, ki jih je dal Apeninski polotok. Čarovnija v nogah in ikonični "repek" na glavi sta ga naredila enega najbolj kultnih igralcev 90. let prejšnjega stoletja. Čez lužo je Baggio prišel v najboljši formi svojega življenja. Leta 1993 si je v dresu Juventusa prislužil naziv najboljšega igralca na svetu, ko je v njegove roke romala prestižna zlata žoga.

Božanski repek je v ZDA potrdil svojo formo iz dresa stare dame. Na ameriških zelenicah je blestel in skrbel za navdušenje italijanskih privržencev. Krona prvenstva je zagotovo prišla v polfinalu, kjer je skorajda lastnoročno odpravil presenečenje prvenstva, reprezentanco Bolgarije na čelu z izjemnim Hristovom Stojčkovom. Baggio je dosegel dva zadetka in Italijo popeljal do finala. V Pasadeni jim je nasproti stala Brazilija na čelu z draguljem Barcelone Romariem. 120 minut tekme je minilo brez zadetka, o zmagovalcu so prvič odločale enajstmetrovke.

Baggio je znova prevzel največjo odgovornost in streljal, ko je bila na kocki usoda celotnega tekmovanja. Zgodilo se je tisto, česar nihče ni pričakoval. Žoga je poletela visoko nad prečko. Brazilija je slavila, Italija je jokala, Baggio pa si je za vedno zapomnil ta trenutek. "Če bi imel nož, bi se zabodel. Če bi imel pištolo, bi se ustrelil. V tistem trenutku sem si želel umreti. Tako zelo je bolelo," je leta kasneje priznal v intervjuju.

Mož, ki je umrl stoje, slika skrušenega Baggia, ki strmi v zelenico, je takoj postala ena najbolj znanih v nogometni zgodovini. Bridek konec genialne pravljice, ki jo je pisal eden najboljših Italijanov vseh časov. Lep dokaz, da nogomet ni vedno pošten.

Najlepšo zgodbo mundiala je zagotovo spisala Bolgarija. Pred začetkom svetovnega prvenstva so marsikateri državi iz Vzhodne Evrope napovedali izpad v skupinskem delu. Napovedi, ki so bile videti veliko bolj utemeljene po velikem porazu na uvodni tekmi proti Nigeriji s 3:0. Nato pa je sledila bolgarska renesansa v ZDA. Varovanci Dimitra Peneva so na drugi tekmi s 4:0 razbili Grčijo, na zadnjem skupinskem srečanju pa nadigrali tudi čustveno izrabljeno Argentino.

V glavni vlogi je bil njihov glavni zvezdnik Hristov Stojčkov, ki je branil barve Barcelone. Podobno kot Maradona in Baggio je veljal za čarovnika, ki je uspel v vsakem trenutku poskrbeti za bravuro, ki ji gledalci niso mogli verjeti. Stojčkov je turnir končal kot najboljši strelec s šestimi zadetki, najbolj pomemben pa je prišel v četrtfinalu proti Nemčiji, ki je v ZDA prvič igrala kot ena skupna država. Nemce je v začetku drugega polčasa v vodstvo z enajstih metrov popeljal Lothar Matthäus.

Ko se je že zdelo, da je bolgarske pravljice konec, je interveniral Stojčkov, ki je z maestralno izvedenim prostim strelom poskrbel za izenačenje. Čez tri minute je za popolni preobrat s preciznim strelom z glavo poskrbel Yordan Letchkov in Bolgariji je uspel največji nogometni uspeh v njeni zgodovini. Sledil je kontroverzni izpad v polfinalu proti Italiji, a mundial 94' se je za vedno zapisal v anale države ob Črnem morju.

Končna slava pa je pripadla Brazilcem. Kultna ekipa, ki se je ponašala z obilico talenta. V vratih legendarni Claudio Taffarel, v obrambi je svoje že dodal kasnejši velikan Milana Cafu, v sredini nepopustljivi Dunga, v napadu pa smrtonosni dvojec Bebeta in Romaria. Slednji je veljal za paradnega konja brazilskega nogometa v tistem času, zanimivo pa je, da se takrat najbrž ni zavedal, da na klopi sedi njegova zamenjava. Selektor Carlos Alberto Perreira je na mundial poklical vsega 18-letnega Ronalda Nazaria. Neizkušeni Ronaldo si je z neverjetno sezono v Cruzeiru že priigral prestop v PSV, a v ZDA ni vpisal niti ene minute. V kasnejših izdajah je legendarni R9 postal najboljši brazilski nogometaš na svetu in eden glavnih razlogov za rekordno peto zvezdico leta 2002, a v Ameriki je moral glavno vlogo prepustiti starejšim.

Mirne duše lahko trdimo, da je bilo svetovno prvenstvo leta 1994 eno najbolj legendarnih v zgodovini. Pri FIFI so se dodobra oddolžili po blamaži, ki so jo ljubitelji nogometa štiri leta prej spremljali v Italiji. Po 32 letih se največji športni dogodek na svetu vrača v ZDA, ki pa si bodo morale vlogo gostiteljic tokrat deliti še z Mehiko in Kanado. Primerjava obeh izdaj zelo dobro ponazori komercialen, ekonomski, globalni in kapitalistični razvoj nogometa v dobrih treh desetletjih.

Leta 1994 je sodelovalo 24 ekip, ki so skupaj odigrale 52 tekem. Letos bosta obe številki dvakrat večji. Pred nami so kar 104 tekme svetovne "elite". Navednice pri besedi elita seveda niso tam po naključju. Neomajna ekspanzija v lovu za številkami in konstantnem višanju dobička, ki ga v žep pospravijo organizatorji tekmovanja, je terjala kakovost nogometa, ki ga bomo spremljali. Države, kot so Curacao, Zelenortski otoki, Haiti ipd., zagotovo ne veljajo za najboljše reprezentance na svetu, vse pa so si zagotovile mesto na letošnjem mundialu.

Njihov uspeh je seveda zgodovinski in gledano tekmovalno popolnoma legitimen. Prebivalci omenjenih držav se jasno ne bodo ozirali na število ekip, ki sodelujejo na svetovnem prvenstvu, uživali bodo pri spremljanju svojih rojakov na največjem nogometnem odru, in prav je tako. "Nevtralni" gledalci pa si lahko zastavimo vprašanje: ali zares spremljamo svetovno nogometno elito? Na mundialu leta 1994 je bilo temu zagotovo tako...