Thierry Henry: 'Verjetno sem bil celotno kariero depresiven'

Thierry Henry je bil gost podcasta Diary of a CEO, kjer je spregovoril o svoji igralski in trenerski karieri. Kljub neverjetnim uspehom nikoli ni bil zares srečen in zdaj verjame, da je bil glavni razlog za to njegov oče. "Bil je zelo zahteven, ko sem igral nogomet. Ko sem bil majhen, mi je vedno govoril: 'Tega nisi naredil dovolj dobro'. Očitno je, da je to ostalo z menoj, ker sem to redno poslušal," je o odnosu z očetom dejal nekdanji kapetan Arsenala. 

Spomnil se je primera, ko je na tekmi, ki jo je njegovo moštvo dobilo z izidom 6:0, zabil vseh šest golov. Kljub temu mu je njegov oče po tekmi rekel, da ne bi smel biti vesel, ker je nekajkrat izgubil žogo in zgrešil nekaj podaj. Prizna, da je odnos njegovega očeta "do neke mere pomagal športniku. Človeku pa vsekakor ne."

"Celotno kariero, pravzaprav od rojstva naprej, sem bil verjetno depresiven. Sem se tega zavedal? Ne. Sem kaj storil glede tega? Ne. Prilagodil sem se. Nisem hodil pokončno, sem pa hodil. Moraš postaviti eno nogo pred drugo. To so mi govorili od majhnega. Nikoli se nisem ustavil, če bi se, bi mogoče ugotovil (da sem depresiven op. a.)," je svoj način soočanja z izzivi opisal 46-letnik.

Po igralski karieri je postal trener. Vodil je Monaco, Montreal Impact in bil pomočnik trenerja pri belgijski reprezentanci. Čas v Kanadi je bil zanj najbolj zahteven. "Zgodil se je covid. V Montrealu sem bil v izolaciji in svojih otrok nisem mogel videti eno leto. To je bilo zelo težko." Priznal je, da je v tem času "brez razloga jokal skoraj vsak dan." "Preprosto so se pojavile solze. Ne vem, zakaj, ampak mogoče so bile tam že zelo dolgo časa. Pravzaprav nisem jokal jaz, ampak je mladi jaz jokal, zaradi vsega, česar ni dobil, (zaradi pomanjkanja op. a.) potrditve," je svoje občutke v času pandemije poskušal analizirati zmagovalec svetovnega (1998) in evropskega prvenstva (2000).

Po koncu pandemije se je vrnil v rodno Francijo, kjer je preživel nekaj časa z družino, a kmalu je znova prišel čas za povratek v Montreal. "Ko sem se želel posloviti, sem odložil svojo prtljago in vsi so začeli jokati. Varuška, moje dekle in otroci. Prvič sem pomislil, da v meni ne vidijo nogometaša z lovorikami, ampak človeka. Odstopil sem z mesta trenerja v Montrealu in pomislil: 'Kaj počnem? Znova se bom v nekaj spustil zato, ker želim zadovoljiti druge ljudi. Oni imajo radi Thierryja, ne Thierryja Henryja.' Ostal sem in se prvič počutil kot človek ... to je bil zelo dober občutek.'"