'Trudimo se, da bi himna Lige prvakov čim prej odmevala tudi v Celju'

Dokumentarni film z naslovom Sanje Grofov, ki razkriva zakulisje najuspešnejšega obdobja celjskega nogometa, si je Valerij Kolotilo že ogledal.

"Seveda, pogledal sem film. Nisem povsem zadovoljen s svojim igranjem, to je moj igralski debi. Ampak pomembno je, da je navijačem všeč," je v smehu priznal predsednik kluba.

Film po njegovih besedah prikazuje realno zgodbo od prihoda novega vodstva: "Meni je všeč, ko v filmu spregovorijo tudi nogometaši, ki so sicer težje dostopni. V filmu nekatere pobližje spoznamo, kar je zelo pomembno za mlade navijače, da spoznajo igralce, ki so na terenu. Kdo so ti igralci, ki so del njihovega življenja. In to je, jaz mislim, zanje zelo zanimiva in pomembna zgodba."

Ideja sprva sploh ni bila namenjena javnosti. "To življenje v zadnjih letih, ki smo ga preživeli v Sloveniji z nogometom, z NK Celje. Te zmage, ki so nas malo spominjale na pravljico. To težko verjameš. Res se moraš malo uščipniti, če gre za sanje. Zato smo imeli željo, da imamo nekaj za zgodovino, za spomin. Ideja je bila, da posnamemo samo zase, ampak nato je vse skupaj napredovalo in prišlo do tega, kar imamo zdaj."

Zakaj je Kolotilo s svojo ekipo izbral prav Celje? Zakaj ne kakšen večji klub? "Ljudje in zvezde so me pripeljali v Celje. Celje je zgodovinsko mesto za celotno Slovenijo, ima lepo zgodovino in ljudje, ki so v Celju, so nas dobro sprejeli. To, kar imamo danes, to je naša nova domovina."

Pet let pozneje priznava, da bi marsikaj storil drugače. A ne zaradi obžalovanja, temveč ambicije. "Skoraj vsak korak bi spremenil. Zato ker želim doseči nekaj večjega. Ampak je, kar je. Že za to moramo biti hvaležni vsem kolegom, vsem igralcem, trenerjem, navijačem, Celjanom, Slovencem. Za to, kar trenutno je."

Razvoj kluba do evropske konkurenčnosti je po njegovih besedah vse prej kot enostaven proces. "To ni preprosto vprašanje. Z eno besedo se na to ne da odgovoriti. So plusi in so minusi. Ampak trudimo se in delamo, tako da bi bili med boljšimi, tudi v Evropi."

Ob tem opozarja, da javnost pogosto ne vidi vsega dela in tveganja v ozadju. "To je kot gradbeništvo. Včasih razmišljaš, da boš na hitro rešil vse – igralec, dva in je rešeno. Ne. Vedno je dvakrat, trikrat težje, kot pričakuješ, zato moraš imeti zraven družino, partnerja, ekipo, ki te podpira."

Velik pečat je v Celju pustil tudi španski strateg Albert Riera, danes trener Eintrachta iz Frankfurta. Kolotilo poudarja, da je bil njegov prispevek pomemben, a hkrati ne želi zanemariti drugih.

"Seveda, Albert je ogromno prispeval k razvoju kluba. Ampak ne želim odvzeti zaslug vseh drugih posameznikov v klubu. Ekipa NK Celje je danes normalna institucija in ekipa fantov, ki so super igralci."

Ob tem je ponudil zanimivo primerjavo: "Danes nihče ne ve, kdo je bil trener Peleja ali trener Maradone. Ampak vsi vemo, kdo je Maradona. Fantje so najpomembnejši del kluba na terenu in v zgodovini NK Celje."

Bi se Riera lahko vrnil? "Takrat nismo pričakovali, da se bo vrnil še drugič k nam. Zato nikoli ne reci nikoli. Tako da bomo videli."

Dokumentarec za zdaj šteje dva dela. Bo zgodba dobila nadaljevanje? "Če bodo odzivi navijačev pozitivni, bomo seveda nadaljevali zgodbo. Ampak najpomembneje je, da mi to zgodovino pišemo na terenu in ne v filmu. To je osnovna naloga kluba in mi za tem stojimo."

In cilj? Najvišji možni - uvrstitev v Ligo prvakov. "Seveda. To je naš cilj, to so sanje grofov. Trudimo se, da bi čim prej ta himna Lige prvakov odmevala tudi na stadionu v Celju."

Danes to zveni zelo ambiciozno, morda celo predrzno. A če je zadnjih pet let česa naučilo Celjane, je to, da se pravljice v nogometu včasih res zgodijo.