Pisal se je hladen novembrski večer leta 2009. Večer, ki se je za vedno zapisal z zlatimi črkami v zgodovino ne le slovenskega nogometa in športa, temveč tudi naše domovine. Takrat so naši reprezentanti na zelenici Ljudskega vrta dokazali, da se veličina naroda ne meri po velikosti države, številu prebivalcev ali njenem ugledu, temveč po pogumu, ponosu in neomajni veri vase. Pokazali so, da Slovenije ne gre nikoli podcenjevati. Prav to napako so pred tekmo storili Rusi, ki so v Maribor prišli kot favoriti, iz njega pa odšli s solznimi očmi in sklonjenih glav.
Toda ne prehitevajmo dogodkov in pojdimo lepo po vrsti. Slovenska nogometna pravljica se namreč ni začela tistega novembrskega večera na Ljudskem vrtu, temveč že dobro leto prej. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki se je Slovenija znašla v zahtevni skupini in le redki so verjeli, da se lahko izbranci Matjaža Keka v takšni konkurenci resno vključijo v boj za nastop na največjem nogometnem odru.
Začetki nogometne pravljice
UEFA skupino 3 za svetovno prvenstvo 2010 bi lahko upravičeno poimenovali kar slovanska skupina. Ob Sloveniji so jo sestavljale še Češka, Poljska, Slovaška. Čehi so veljali za prve favorite skupine, saj so se poleg bogate nogometne tradicije lahko pohvalili tudi z zvezdniki svetovnega kova, kot sta bila Tomaš Rosicky in vratar Petr Čech. Med glavne kandidate za napredovanje so uvrščali tudi Poljake, ki so nastopili na zadnjih dveh velikih tekmovanjih, svetovnem prvenstvu leta 2006 in evropskem prvenstvu leta 2008. Svojo zlato generacijo po osamosvojitvi je doživljala tudi Slovaška, ki je vse glasneje trkala na vrata svetovnega nogometnega vrha. Poleg omenjene trojice je bila v skupini še vedno neugodna Severna Irska in San Marino.

Kvalifikacije so se začele 6. septembra 2008, ko so naši fantje v Vroclavu remizirali s Poljsko. Prvi gol v kvalifikacijskem ciklu je dosegel Zlatko Dedić, kar je bilo na nek način simbolično in ikonično. Napadalec, ki tedaj ni sodil med zvezdnike reprezentance, je že na začetku poti nakazal, da bo imel pomembno vlogo pri pisanju slovenske nogometne pravljice.
Nato sta sledili zmagi nad Slovaško in Severno Irsko. Obe zmagi sta bili za Kekovo četo izjemno pomembni, saj sta ji vlili dodatno samozavest in utrdili prepričanje, da so sanje o Južni Afriki dosegljive. Toda na poti do cilja so sledili tudi težki trenutki. Oktobra 2008 so Slovenci v čeških Teplicah izgubili z minimalnih 1:0, marca naslednjega leta pa so s Čehi v Mariboru odigrali 0:0. Najhujši udarec je sledil Belfastu, kjer je Slovenija izgubila proti Severni Irski z 1:0. Poraz je pokazal, da bo pot do svetovnega prvenstva vse prej kot lahka. Sanje o drugi uvrstitvi na največji nogometni oder so se za trenutek oddaljile, zgodba pa še zdaleč ni bila končana.
Prav v teh trenutkih se je pokazal karakter nove "zlate" generacije. Kljub slabšim rezultatom in vse večjemu pritisku javnosti so naši fantje odgovorili na najboljši mogoči način. Najprej so avgusta na Ljudskem vrtu premagali San Marino, nato pa septembra z odmevno zmago s 3:0 razbili še Poljsko. Upanje na Južno Afriko je znova zaživelo. Toda pred Kekovimi izbranci je bilo še eno najzahtevnejših gostovanj v kvalifikacijskem ciklu – obračun s Slovaško v Bratislavi.
Tam so slovenski nogometaši dokazali, da sodijo med najboljših 32 ekip na svetu. Z zadetkom Nejca Pečnika in evrogolom Valterja Birse so slavili z 2:0 ter naredili nov velik korak proti svetovnemu prvenstvu. Sanje so bile spet žive, pred njimi pa je stala še zadnja in največja ovira: dodatni kvalifikacijski tekmi proti favorizirani Rusiji.

Ko se je favorit smejal prezgodaj
Ko so v Zürichu izžrebali pare dodatnih kvalifikacij, je v Rusiji zavladalo zadovoljstvo. Na poti do svetovnega prvenstva jim je stala "mala" Slovenija, ki jo je večina ruske nogometne javnosti videla kot najugodnejšega možnega nasprotnika. Samozavesti Rusom ni manjkalo. Imeli so eno najmočnejših generacij po razpadu Sovjetske zveze, le leto pred tem pa so na evropskem prvenstvu prišli vse do polfinala. Medtem ko bi žreb Bosne in Hercegovine, Irske ali Ukrajine v največji državi na svetu verjetno pospremili z nekaj več previdnosti, se je zdelo, da so dobili tekmeca po svoji meri. Mnogi so dodatni kvalifikacijski obračun že videli kot zgolj formalnost na poti v Južno Afriko.
Toda že prva tekma v Moskvi je pokazala, da Rusom ne bo lahko. Res je, da je Rusija premagala Slovenijo in si pred povratnim obračunom zagotovila prednost, vendar je bila ta minimalna. Končni rezultat 2 : 1 je namreč pustil slovenski reprezentanci še precej možnosti za napredovanje. Za to je bil zaslužen predvsem zlata vreden zadetek v gosteh, ki ga je za Slovenijo dosegel Kekov adut s klopi Pečnik. Ta gol je imel še poseben pomen, saj je takrat veljalo pravilo zadetkov v gosteh, ki je lahko odločilno vplivalo na končni razplet dvoboja.
Tekma, ki je Slovenija ne bo pozabila
Povratna tekma je bila odigrana natanko pred 17 leti. Tistega nepozabnega novembrskega večera je Maribor dihal kot eno. Razprodani Ljudski vrt je bil odet v slovenske barve, s tribun pa je odmevalo upanje naroda, ki je verjel, da lahko Slovenija še drugič v svoji zgodovini stopi na največji nogometni oder – svetovno prvenstvo.
Na stadionu pod Kalvarijo se je zbralo več kot 12.500 navijačev, med njimi tudi najvidnejši predstavniki športnega in političnega življenja. Optimizma v slovenskem taboru ni manjkalo. Zaradi Pečnikovega zlata vrednega zadetka v Moskvi je Slovenija za napredovanje potrebovala zmago z 1 : 0. Manjkal je torej le še en korak, da bi bila nogometna pravljica popolna in bi Slovenija odpotovala v Južnoafriško republiko, kjer je leta 2010 prvič v zgodovini potekalo svetovno prvenstvo na afriški celini.
Slovenci so od prvih minut napadali in iskali pot do ruskih vrat. Za pogum, odločnost in srčnost, ki so jih kazali skozi celotne kvalifikacije, so bili nagrajeni v zadnjih trenutkih prvega polčasa. Birsa je poslal odličen predložek v kazenski prostor, tam pa je na pravem mestu bil kdo drug kot Zlatko Dedić. Primorec, ki je zadel prvi gol za Slovenijo v kvalifikacijskem ciklu, je tokrat zabil v najpomembnejšem trenutku. Ljudski vrt je eksplodiral od navdušenja. Dedićev zadetek ni na noge dvignil zgolj več kot 12.500 gledalcev na stadionu, temveč tudi na stotisoče Slovencev pred televizijskimi zasloni. V tistem trenutku je Primorec skupaj s svojimi soigralci postal junak celotne države.
Rusi do konca tekme niso našli poti do slovenskih vrat. Poleg dveh rdečih kartonov jim ni ostalo prav veliko. Ko je sodnik naposled odpiskal konec srečanja, so se začeli prizori, ki se jih nikoli ne pozabi.
Sledilo je nepopisno slavje. Slovenija je izločila Rusijo. Največja država na svetu je izgubila proti kar 843-krat manjši Sloveniji. Razlika v številu prebivalcev znaša okoli 140 milijonov ljudi. Toda tistega nepozabnega večera, 18. novembra 2009, ni štelo nič od tega. Šteli so srce, pogum in znanje, ki so ga prikazali slovenski nogometaši, ter goreče navijanje več kot 12.500 navijačev v Ljudskem vrtu in več sto tisoč gledalcev pred televizijskimi zasloni, ki so skupaj z "malo" Slovenijo izločili Rusijo in utišali tiste, ki so podcenjevali srce majhne države.
Maribor in celotna država sta izbruhnila v nepopisno slavje. Solze sreče, objemi in ponos so napolnili stadion, Slovenija pa je za trenutek obstala v objemu nogometne evforije. Pot v Južnoafriško republiko je bila odprta, slovenski nogomet pa je dobil eno svojih najlepših zgodb.
Drugič v zgodovini in žal do danes zadnjič se je Slovenija uvrstila med 32 najboljših reprezentanc na svetu. Morda pa bodo prav junaki tistega nepozabnega večera izpred 17 let, danes v drugačnih vlogah – Boštjan Cesar kot selektor ter Bojan Jokić, Milivoje Novaković in Aleksandar Radosavljević kot njegovi pomočniki – znova pomagali Sloveniji na poti do mundiala.

























































































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.