Vplivneži, pralni stroj in 'spektakel', ki je razkril žalostno stanje nogometa

Lepo vreme, reprezentančni premor, zelo ugoden termin in kar je najbolj pomembno – številni nogometni velemojstri na čelu z Ronaldinhom. Vse naštete okoliščine niso poskrbele, da bi bili prisotni navijači na stadionu Wörthersee priča pravemu prijateljskemu nogometnemu spektaklu. Stadion, ki je bil zgrajen za evropsko prvenstvo leta 2008 in sprejme slabih 30 tisoč ljudi, je obiskalo zgolj kakšnih sedem tisoč nogometnih navdušencev, ki so videli zanimivo, simpatično, a na trenutke tudi bizarno nogometno tekmo.

Ta je bila, iz nejasnih razlogov, razdeljena na tri dele. Prva dva sta trajala 35 minut, zadnji pa zgolj 15. Po skupno odigranih 85 minutah igre sta se obe ekipi razšli z rezultatom 7:7. Na eni strani so ekipo Ronaldinha zastopala druga znana nogometna imena, kot so Wesley Sneijder, Maicon, Hernanes in tudi nam bližja Valter Birsa ter Marcos Tavares. Nasproti pa jim je stala ekipa Copa Pele, ki so jo sestavljale legende avstrijske Bundeslige in večkratni reprezentanti naših severnih sosedov. Na papirju zelo korektno uravnoteženi ekipi, ki bi lahko ob pravih pogojih še vedno prikazali zanimivo, čeprav precej počasnejšo, nogometno predstavo.

Ob pogledu na uradni zapisnik pa so v oči bodla imena, ki pred sabo niso imela številke. To so bili namreč raznorazni vplivneži, ki so oblekli dres ekipe brazilskega genija. Med njimi je bil tudi slovenski zmagovalec Kmetije 2024 Tim Novak. Ta zapis ni namenjen blatenju človeka, ki je s tem, ko je delil igrišče z enim od največjih vseh časov, izpolnil sanje marsikaterega nogometnega navdušenca, je zgolj pričevanje, da je bila celotna izkušnja na trenutke zelo neokusna.

Vse hitreje razvijajoči se svet družbenih omrežij, ki iz danes na jutri ustvarjajo tako imenovane vplivneže, od le-teh zahteva, da svojo persono na kameri prilagodijo svojemu ciljnemu občinstvu, ki ga v večini sestavljajo otroci. Zato je prisostvovanje takih ljudi na dogodku, ki bi moral biti namenjen proslavi Ronaldinha in ostalih nogometnih mojstrov, milo rečeno neprimerno.

Pritiče pa atmosferi obračuna, ki je bila na prvem mestu žalostna. Že dejstvo, da zgolj prisotnost brazilskega superzvezdnika ni bila dovolj, da bi napolnila stadion drugoligaša Austrie Klagenfurt, je samo po sebi dovolj razžalujoče. Ko pa v enačbo prištejemo še vse ostale dejavnike, kmalu vidimo, da je svet športa vse prej kot rožnat. Ronaldinho se je "množici" navijačev sramežljivo pokazal nekaj trenutkov pred prvim sodnikovim žvižgom in bil deležen bučnega aplavza.

Ta pa ni bil primerljiv s tistim, ki ga je bil Brazilec deležen tekom svoje blesteče kariere in ki bi si ga športnik takšnega kova zaslužil. Ne smemo pozabiti, da govorimo o človeku, ki je s svojim debijem v dresu Barcelone 3. septembra leta 2003 ob polnoči napolnil sloviti Camp Nou. 23 let kasneje pa je na lepo sobotno popoldne nezmožen razprodati stadion ob Vrbskem jezeru. Žalostna realnost čudovite igre, ki iz dneva v dan izgublja svojo čudovitost.

Brazilec je bil, jasno, glavna atrakcija srečanja. Vsaka njegova poteza, četudi tako miniaturna, je bila pospremljena z aplavzom ljudi, ki so si vzeli čas in prišli, morda prvič v življenju v živo pogledat igralca, zaradi katerega so vzljubili nogomet. Kmalu so se začeli tudi pričakovani vdori na teren s strani navijačev, ki so si tako zelo želeli slike s kultno številko 10. Prva dva mlada nepridiprava sta bila še nekako simpatična, stvar pa je potem eskalirala do te mere, da je bil Brazilec primoran zapustiti igrišče. To je storil, saj ga je eden od (pre)strastnih mladcev v naglici kar močno zgrabil za vrat, poteza, zaradi katere je v vsej ihti tudi predčasno zapustil prizorišče. Preostanek srečanja se je tako odigral brez glavnega razloga, da je do tekme sploh prišlo.

Ob prvem premoru smo bili vsi navzoči priča še enemu bizarnemu prizoru, ki govori o nivoju srečanja. Pred enega od golov so namreč postavili pralni stroj, ki so ga ciljali trije udeleženci. Ti so se sicer trudili, a pričakovano niso bili kos, sicer izredno težki nalogi. Začeli so na enajstih metrih, a se z vsakim strelom približali kosu bele tehnike, da so bili na koncu oddaljeni zgolj še kakšnega pol metra. Okroglo usnje so vendarle uspeli spraviti v pralni stroj in tako končali muke vseh, ki smo imeli "čast" gledati njihov podvig.

Če potegnemo črto, je dogodek, ki je obetal veliko več, znova pokazal, da nogomet že dolgo ni več takšen, kot si ga želimo predstavljati. Nekoč skorajda mitske osebnosti zdaj služijo zgolj še kot sredstvo za nabiranje ogromnih zneskov denarja, velika večina gre seveda tudi v njihove žepe, da ne bo pomote, a kljub temu je vsakemu navijaču žal, ko jih vidi v takem stanju. Na trenutke je celovška ekshibicija izgledala kot cirkuška predstava, pri kateri je glavno vlogo predstavljal Ronaldinho, ki je za, sicer izredno lepo plačilo, zabaval dokaj nezainteresirano občinstvo. A vsi, ki nam ta šport nekaj pomeni, se bomo Gaucha spominjali po čarobnih predstavah, ki jih je kazal v svoji karieri, in ne po brutalnem lovljenju zelencev po njej.