Občutek, ki je bil slovenskim ljubiteljem nogometa dolgo zelo znan, je bil velik del leta 2023 pozabljen. Veliko prebujanje slovenskega nogometa se je začelo v Astani. Prav Kazahstan je na prvi tekmi novega kvalifikacijskega obdobja padel po zadetkih Žana Vipotnika in Davida Brekala. Maksim Samorodov si je sicer drznil domačine povesti v vodstvo, a slovenski nogometaši so našli pravi odgovor in se v Ljubljano vrnili s prvo zmago. V Stožicah je nato "mogočni" San Marino slovenski stroj kar 55 minut držal na varni razdalji. V 56. minuti je na sceno stopil Benjamin Šeško, Slovenijo povedel v vodstvo in vsi dvomi v to reprezentanco so se (začasno) razblinili. Marec je bil dober mesec za slovensko reprezentanco.
Junij ne toliko, vsaj ne sprva. V Helsinkih Slovenci niso zbrali dovolj moči, da bi odgovorili dvema zadetkoma Fincev in mukoma postavljeni temelji so se še enkrat znova prelahko zrušili. Ostala sta le prah in jeza navijačev, ki so kot že tolikokrat prej imeli "dovolj vsega skupaj". Tri dni pozneje so v Stožice prispeli polfinalisti zadnjega Eura, Danci, ki so s seboj prinesli lopate z jasnim namenom izkopavanja dovolj globoke jame, da bi po novem neizogibnem neuspehu vanjo slovenski navijači lahko vrgli celoten NZS, vse reprezentante (tudi tiste v mladinskih pogonih, za vsak primer) in predvsem Matjaža Keka ter njegove tesne sodelavce.
A zgodil se je majhen čudež. Andraž Šporar je Slovenijo povedel v vodstvo in kljub izenačujočemu zadetku Rasmusa Hojlunda navijači v Ljubljani niso več videli zadetka. Takrat je v Stožicah še bilo približno dva tisoč prostih sedežev. Skoraj natanko pet mesecev pozneje bodo prav vsi sedeži na največjem stadionu v slovenski prestolnici imeli začasnega najemnika. Zakaj? Ker so sledile štiri zanesljive zmage in pred zadnjima dvema tekmama se je slovenska reprezentanca znašla v čudnem položaju. Od šestih točk, ki so bile na voljo, je potrebovala zgolj eno. Ne za to, da se uvrsti v dodatne kvalifikacije, ki so za Slovenijo v preteklosti bile edini način za nakup vozovnic za velika tekmovanja. Ne, zgolj točka je bila potrebna za neposredno uvrstitev na Euro 2024. Kar naenkrat se je v javnosti govorilo o evforiji, a v resnici bolj zato, ker se v teh primerih pač uporablja ta beseda, kot zaradi legitimnosti tega občutka med homogeno gmoto slovenskih nogometnih navijačev, ki niso več upali, ampak pričakovali.
Stožice so se razprodale izjemno hitro po zmagi proti Severni Irski. Ne toliko zaradi upanja na čudež in neizogibne želje po tem, da se bo vsak prisotni ob nepričakovani zmagi še desetletja lahko pohvalil s tem, da je "bil tam", ampak bolj iz navade. Nihče, ki je kupil karte za tekmo proti Kazahstanu, ni upal na uvrstitev na Euro, ampak je to zahteval. Karte ni kupil zato, da bo v sodnikovem podaljšku nervozno grizel nohte, ampak da bo "žurko" začel zgodaj in na pravem mestu. Poraz proti Danski je bil vzet v zakup, mogoče se je nanj celo malo upalo zato, da se bo slovenski navijač vsaj za kratek čas znova srečal z občutkom hoje po vrvi nad prepadom obupa.
Statistična primerjava Slovenije in Kazahstana pred odločilnim obračunom
Na koncu koncev je poraz pred domačimi navijači proti Kazahstanu nekaj nepredstavljivega. A ravno ta občutek je kljub svoji prijetnosti pravzaprav globoko nenavaden. Večna zgodba o tem, kako smo majhen narod, ki vedno znova presega pričakovanja svetovne javnosti, je glede na to, da imamo enega najboljših košarkarjev na svetu, dva izmed najboljših kolesarjev in brez dvoma najboljšo plezalko vseh časov, na trenutke že "prežvečena". Kljub uspehu vseh omenjenih pa pravzaprav ni pa nič manj resnična. Po obdobju ultimativne samozavesti in skorajda že predrznosti je pričakovan poraz proti Dancem v podzavesti tistih, ki bodo v ponedeljek romali proti Stožicam, znova oživel pošast, ki je tiho počivala. Kaj pa če proti Kazahstanu izgubijo?
Po petkovem neuspehu je bilo to vprašanje iz dneva v dan vse bolj pogosto izgovorjeno. Sicer bolj potihoma. Zabava se je s konca enega tedna prestavila na začetek drugega. V ponedeljek zjutraj bo to vprašanje izgovoril le redko kdo, predvsem pa se ga ne bo slišalo v glasni množici na prepolnih Stožicah. Kaj pa če Kazahstanci znova povedejo, tako kot na prvi tekmi teh kvalifikacij? Kaj potem? Kaj če bo v 85. minuti izid še vedno 0:0? Bog ne daj, da bodo naši fantje zaostajali v izdihljajih tekme. Vsi ti scenariji so mogoči. Kaj potem?
Nič. Uživajmo v negotovosti. Niti približno se slovenski nogomet ne bo prvič znašel v takem položaju in še vedno nima pravice zahtevati velikih uspehov. Naj ne bo pomote, kljub zamenjavi formata kvalifikacij in večjemu številu reprezentanc na naslednjem Euru, bi bila uvrstitev nanj za slovenske nogometaše zgodovinski uspeh. Posledično je logično sklepati, da tisto nepredstavljivo, poraz in konec sanj ne bo popoln neuspeh, čeprav bodo skoraj vsi ljubitelji nogometa v Sloveniji trdili ravno to.
KOMENTARJI (57)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.