Vse lepe in neprijetne stvari, ki jih lahko ponudi afriški nogomet

Začnimo pri domačinih. V Maroku od leta 1999 vlada kralj Mohammed VI. Po protestih med "arabsko pomladjo" leta 2011 je demokratično izbran parlament dobil več odgovornosti, a kralj je še vedno "glavni". Mohammed VI se je odločil, da bo kljub številnim finančnim težavam v državi in vse slabšemu standardu življenja vložil ogromno sredstev v nogomet v Maroku.

Maroko bo po petih zaporednih neuspešnih prijavah za gostitelja svetovnega prvenstva leta 2030 skupaj s Španijo in Portugalsko končno gostil najboljše reprezentance na svetu. Vlada je zato vložila ogromno sredstev v obnovo stadionov in infrastrukture po celotni državi. V Casablanci bodo celo zgradili stadion, ki bo sprejel kar 115.000 navijačev.

A v državi že lep čas potekajo protesti, ki jih vodijo mladi. Nezadovoljni so zaradi vse višjih življenjskih stroškov in vse višje nezaposlenosti. V tem okolju so se pod neverjetnim pritiskom znašli maroški nogometni reprezentanti, od katerih se ne zgolj pričakuje, ampak zahteva osvojitev prvega afriškega pokala po 50 letih, saj so Maročani do zdaj osvojili zgolj en naslov celinskih prvakov leta 1976.

Obljube vlade, da bo Maroko v prihodnosti gonilna sila afriškega nogometa, kar bi po mnenju Mohammeda VI in maroških politikov opravičilo ogromne vložke, so odvisne od rezultatov maroške reprezentance. Ta je pod vodstvom selektorja Walida Regraguija na zadnjem svetovnem prvenstvu v Katarju postala prva afriška reprezentanca v zgodovini, ki se je uvrstila v polfinale. Na tem prvenstvu domačini niso bili pretirano prepričljivi, z njihovimi predstavami pa niso zadovoljni domači navijači, ki poleg prepričljivih zmag pričakujejo tudi privlačen nogomet. Zato se je eden od najuspešnejših selektorjev v zgodovini te reprezentance znašel pod pritiskom, enako pa velja tudi za nadarjene reprezentante. "Vsi pravijo, da mora Maroko zmagati, saj bo v nasprotnem primeru to velik neuspeh. Ta pritisk je resničen," je med prvenstvom iskreno dejal Regragui.

Čeprav nobeno afriško prvenstvo do zdaj ni bilo odigrano na tako dobrih in varnih stadionih, z organizatorji niso bili vsi zadovoljni. Senegal je v polfinalu premagal Egipt in si zagotovil finalni obračun z Marokom. A v dneh pred nedeljskim obračunom so Senegalci videli in doživeli marsikaj, s čimer niso zadovoljni.

Moštvo se je po mnenju senegalske nogometne zveze (FSF) v petek na poti iz Tangerja v Rabat počutilo zelo izpostavljeno. FSF je domače organizatorje prijavila afriški nogometni zvezi (CAF), saj meni, da ni bilo poskrbljeno za varnost senegalskih nogometašev, ki naj bi bili izpostavljeni množicam ljudi na vlaku, kar po mnenju FSF ne izpolnjuje standardov na tako velikem tekmovanju. Tudi po prihodu v Rabat, kjer bo na stadionu princa Moulayja Abdallaha odigran finalni obračun, so se morali Senegalci uradno pritožiti, da so dobili mesto v primernem hotelu.

FSF je tudi zavrnila ponudbo, da treninge pred finalom opravi v vadbenem centru Mohammed VI, kjer bo trenirala domača reprezentanca. V soboto dopoldne še vedno ni bilo znano, kje bodo Senegalci trenirali dan pred velikim finalom. Pritožili so se tudi nad številom vstopnic za finalni obračun, ki so na voljo senegalskim navijačem. Od 65.000 vstopnic za finale bo senegalskim navijačem na voljo zgolj 2.850 vstopnic.

Že pred začetkom prvenstva je kamerunska reprezentanca poskrbela za zanimiv in predvsem zelo zaskrbljujoč zaplet. Nekdanji zvezdnik Barcelone in Interja Samuel Eto'o je predsednik kamerunske nogometne zveze. Kljub svoji vlogi se Eto'o ni strinjal z odločitvijo kamerunskega ministrstva za šport, da na mesto selektorja postavi Belgijca Marca Brysa.

Ker se ministrstvo in nogometna zveza pred decembrskim prihodom v Maroko nista mogli strinjati, kako rešiti nastalo zagato, so kamerunski reprezentanti prvenstvo začeli nekoliko zmedeni. Čeprav je Brys vodil treninge, priprave na tekme in izbor igralcev na tekmah, je nogometna zveza poskrbela za logistiko, akreditacije in ostale birokratske izzive. Vse lepo in prav, če ne bi afriška nogometna zveza v določenem trenutku prejela dveh različnih seznamov članov reprezentance. Enega je poslal Eto'o, drugega ministrstvo za šport. Kljub zmedi so se kamerunski nogometaši uvrstili v četrtfinale in lahko bi rekli, da se samo na afriškem prvenstvu lahko zgodi, da se v četrtfinale uvrsti reprezentanca, ki je hkrati ne vodi nihče in vsi.

Tam so Kamerunci izgubili proti domačinom z izidom 2:0. Samuel Eto'o je po tekmi s strani afriške nogometne zveze prejel prepoved obiska štirih tekem kamerunske reprezentance in denarno kazen v višini 17.000 evrov. Med tekmo se je večkrat jezno odzval na odločitve sodnika Beida Dahane iz Mavretanije, ki je v 64. minuti spregledal očiten prekršek za drugi rumeni karton branilca Maroka Bilala El Khannoussa in še bolj očiten prekršek Maročana Adama Masine nad napadalcem Kameruna in Manchester Uniteda Bryanom Mbuemo v kazenskem prostoru domačinov. Pričakovano so sledila številna namigovanja, da so sodniki namerno pristranski na tekmah domačinov. Na očitke se je odzval tudi selektor Maroka, ki je dejal: "Ljudje želijo verjeti, da zmagujemo zaradi sodnikov. A edina prednost, ki jo imamo, so naši navijači."

V Kamerunu so torej lahko zadovoljni s predstavami svojih reprezentantov, kar pa ne moremo trditi za Gabon. Po treh porazih v skupinskem delu proti Kamerunu, Mozambiku in Slonokoščeni obali (kljub vodstvu z 2:0), se je športni minister Gabona na novega leta dan javno odločil suspendirati celotno reprezentanco, odpustiti celoten trenerski štab in iz reprezentance vreči kapetana Pierra-Emericka Aubameyanga in njegovega namestnika Bruna Ecueleja Mango. Dejal je, da so bile predstave reprezentance na prvenstvu "sramotne" in v "nasprotju z vrednotami republike".

Ta odločitev je bila milo rečeno čustvena, bolj strogo pa so se odzvali pri Fifi, ki izrecno prepoveduje vpletanje politike v delo nogometnih zvez. Čeprav se pridiganje Fife o vpletanju politike v nogomet v času, ko se predsednik Fife Gianni Infantino predsedniku ZDA Donaldu Trumpu podreja kot pes nasilnemu lastniku, zdi smešno, je bil pritisk naposled prevelik. Gabon je dva tedna pozneje dobil novega športnega ministra, ki je Aubameyanga in Ecueleja Mango povabil nazaj v reprezentanco, ki ni bila več suspendirana, trenerji pa so še vedno odpuščeni.

Nigerija se je od prvenstva poslovila krog pozneje od Kameruna, znova pa so bili usodni domačini, ki so jih v polfinalu premagali šele po enajstmetrovkah. A nigerijski nogometaši so že pred četrtfinalom grozili z odhodom domov, saj niso prejeli obljubljenih bonusov. Po prvih štirih tekmah bi morali prejeti vsaj 69.000 evrov, ki pa kljub željam in zagotovilom nigerijske vlade nikakor niso našli poti mimo birokratskega ustroja na nogometni zvezi.

Kljub zagotovilom nogometašev, da ne bodo trenirali in odpotovali v Marakeš, je kapetan Wilfred Ndidi želel situacijo umiriti s ponudbo, da on osebno soigralcem nakaže sredstva, ki so jim bila obljubljena. Podobno je v preteklosti že storil nekdanji kapetan Nigerije John Obi Mikel, ki je osebno pokril stroške priprav pred olimpijskimi igrami leta 2016 v Rio de Janeiru. Na koncu so obljubljena sredstva vendarle pripotovala na bančne račune nigerijskih nogometašev.

20. decembra je predsednik afriške nogometne zveze Patrice Motsepe brez predhodnega posveta z upravnim odborom zveze in posamičnimi nogometnimi zvezami javno oznanil, da bo afriško prvenstvo v prihodnje namesto vsaki dve leti organizirano vsako četrto leto. Ob njem je sedel generalni sekretar Fife Mattias Grafström. Vsem je bilo jasno, da za odločitvijo, ki bi po mnenju afriških novinarjev in strokovnjakov zelo škodila nogometu na tej celini, stoji predsednik Fife Infantino.

Švicar je davnega leta 2020 predsednikom afriških nogometnih zvez brez zadržkov in javno dejal, da je trenutni format tega tekmovanja komercialno "neuporaben". Dodal je, da bi štirileten cikel pomagal Afriki, da se povzpne na vrh svetovnega nogometa. Takrat so se uradniki v afriški nogometni zvezi uprli njegovi ideji, saj so se dobro zavedali, da je afriško prvenstvo odgovorno za kar 80 odstotkov prihodkov zveze.

Vsem razumno mislečim ljubiteljem nogometa je jasno, da Infantina niti malo ne zanima dobrobit afriškega nogometa, ampak zgolj in samo finančna bilanca organizacije, ki jo on vodi. Predsedniki posameznih afriških zvez so že napovedali, da se bodo uprli enostranski odločitvi Motsepeja, a dejstvo je, da je Fifa v zelo močnem položaju zaradi skoraj brezmejnih finančnih sredstev, ki so ji na voljo in finančne odvisnosti večine afriških nogometnih zvez od njene pomoči.

A v afriškem nogometu ni vse slabo. Vsako afriško prvenstvo ponudi tudi navdihujoče, pozitivne in zanimive zgodbe. Začnimo na začetku. Prvo tekmo prvenstva si je v živo ogledal 59-letni Ismail Skira, ki se je na stadion v Rabatu pripeljal iz Pariza po 3000 kilometrov dolgi in naporni poti s kolesom. Za to pot je potreboval kar mesec dni in dokazal je, koliko to tekmovanje pomeni nekaterim vztrajnim ljubiteljem nogometa. "Ko sem bil na pokalu narodov v Slonokoščeni obali leta 2024, so navijači peli pesem v podporo maroški reprezentanci. Peli so, da so nekateri prišli z letalom, drugi z avtom, tretji s kolesom, nekateri pa peš. Jaz sem se osredotočil na kolo in tako sem prišel," je lokalnim medijem dejal nasmejani in utrujeni Skira.

Nekateri maroški navijači pa so se na stadionu odločili svoje junake podpirati z dela tribune, kjer so navijali navijači nasprotnikov. To je na svetovnem prvenstvu v Katarju leta 2022 storil neimenovani navijač Maroka, ki se je takrat sproščeno zlil z navijači nasprotnikov in plesal z njimi. Enako je storil tudi na tem prvenstvu, v finalu pa bo težko prišel med senegalske navijače, saj smo že omenili, da jih bo zelo malo.

Na tekmah Konga pa je med navijači izstopal posameznik, ki ni glasno navijal, ni plesal in ni skakal od veselja. Med tekmami svoje reprezentance je molče stal z dvignjeno desnico in se s tem poklonil Patriceu Lumumbi, prvemu premierju Demokratične republike Kongo. Michel Nkuka Mboladinga je s svojo mirno držo in tišino zgodovinski spomin prinesel v sedanjost ter postal prepoznaven simbol kongovskih navijačev. Njegova zgodba se je na turnirju končala dramatično, saj je v osmini finala ob odločujočem zadetku Alžirije v sodnikovem dodatku povsem izčrpan omahnil in se zrušil na tribuni.

Patson Daka je v skupinskem delu zabil izenačujoči gol za svojo Zambio v 92. minuti na obračunu z Malijem. Njegovo veselje je bilo razumljivo zelo strastno, ampak tudi sila nerodno, saj se je njegov akrobatski poskus slavja ponesrečil in napadalec Leicester Cityja je celo utrpel manjšo poškodbo vratu.

Med navijači Zimbabveja na obračunu z Južno Afriko sta izstopala mlada Škota, ki sta v Maroko pripotovala zaradi svojega junaka Tawande Maswanhiseja, ki na Škotskem igra v dresu Motherwella, za katerega navijata tudi prikupna mladeniča Finlay and Rory.