Zaprli so ceste, pustili delo in navijali – a je bilo vse zaman!

Na egiptovskih ulicah se že od zgodovinske oktobrske zmage njihovih nogometašev nad izbrano vrsto Konga več ali manj govori samo o tej temi. Najprej je bil tema pogovora uspeh nogometašev, nato je na krilih uspešne sezone v ospredje stopil egiptovski faraon Mohamed Salah, potem se je govorilo samo še o tem, kdo bo odletel v Rusijo in kje bodo tisti, ki bodo ostali doma, gledali tekme prvenstva.

Za prvi udarec je poskrbel Urugvaj

Pretekli petek tako ni bilo v ospredju praznovanje zaključka ramadana, temveč uvodna tekma z Urugvajem. 'El Hamdullilah' oziroma 'hvala bogu' se je kmalu po poldnevu slišalo po egiptovskih lokalih. Zahvaljevali so se za zaključek postnega meseca – pa ne zaradi odrekanja hrani in pijači čez dan, temveč predvsem zato, ker so vedeli, da ogleda tekme ne bi zdržali brez cigaret in vodnih pip. Malo pred drugo uro popoldne so se ulice povsem izpraznile. Vsi so sedeli pred televizijskimi zasloni in pričakovali zgodovinski trenutek. Nato pa je sledil prvi šok: Salaha ni bilo v začetni enajsterici. Kljub temu je vladalo veselo vzdušje – vse do 89. minute, ko je Gimenez zabil za vodstvo Urugvaja.

Egipčani, ki so znani po svojem temperamentu, so nemudoma začeli udrihati čez selektorja Hectorja Cuperja, ker je v igro namesto Salaha poslal Ramadana Sobhija. No, motila jih je tudi defenzivna igra njihovega moštva, a vsi so se strinjali, da se jim je vsaj neodločen rezultat izmuznil zaradi Salahove odsotnosti. »Meš muškele« ali »nima veze« se je slišalo po ulicah, ko so si malo opomogli. Čeprav so vedeli, da v naslednjem obračunu egiptovsko izbrano vrsto čaka težek boj z gostitelji prvenstva, so bili prepričani, da z dobro igro lahko iztržijo vsaj remi in se tako še naprej borijo za napredovanje.

Sreča in upanje: Salah je na igrišču

Včeraj je selektor Cuper svojo 'napako' popravil in na veselje 100-milijonskega naroda trenutno najboljšega egiptovskega nogometaša uvrstil v prvo enajsterico. Že v popoldanskih urah se na ulicah Hurgade ni govorilo o drugem, kot o večerni tekmi. Malo po šesti uri so lastniki lokalov začeli pripravljati ekrane (še vedno mi ni jasno, od kod so jih jemali) in pred njih postavljati stole. Ker so bili gostinski prostori premajhni za vse, ki so si želeli ogledati to izjemno pomembno tekmo, so stole postavili celo po ulicah in s tem zaprli cesto. »Nič ne de, itak se v naslednjih dveh urah nihče ne bo peljal tu mimo,« mi je pojasnil znanec Ibrahim, lastnik enega izmed lokalov. »Kaj pa policija?« sem ga vprašala. »A mislite, da bo med tekmo kdo delal? No, potem se zelo motite,« mi je odvrnil.

In kmalu je postalo jasno, da ima prav. Deset minut pred osmo zvečer je bilo praktično nemogoče najti prost stol v katerem koli gostinskem obratu, kjer so predvajali tekmo. V Egiptu je namreč ogled tekem možen samo na dodatno plačljivem kanalu, naročnina pa je tako visoka, da veliko večino odvrne od plačila. Poleg tega je lepše predstavo na zelenici gledati v družbi enako mislečih in ob tem puhati dim iz vodne pipe. Z nekaj prigovarjanja (in ustreznim bakšišem, beri podkupnino) sem vedarle dobila prost stol. Nemudoma je do mene pristopil natakar in mi pojasnil, da moram pijačo naročiti v roku naslednjih dveh minut, saj med tekmo ne bodo stregli. »Kako, prosim?« sem ga debelo pogledala. »Madam, od osmih do desetih nihče ne bo delal, ceste bodo povsem prazne, celo v bolnišnici boste morali počakati do konca tekme. Kar poglejte naokrog, vse trgovine se zapirajo, tudi hrane ne bo mogoče dobiti. Pri nas smo stalnim gostom kar rekli, naj si malico prinesejo s sabo,« me je podučil. »Samo, da me v tem času ne zagrabi infarkt,« mi je šinilo skozi glavo.

Čas se je ustavil

Nemudoma sem naročila hladno kokakolo, saj sem vedela, da v tej vročini ne bom zdržala brez tekočine niti do polčasa, kaj šele do konca tekme. Za vsak slučaj sem odhitela še do trgovinice čez cesto in kupila veliko steklenico vode. Imela sem srečo – lastnik je namreč ravno zapiral. Mudilo se mu je na ogled tekme. Ob povratku v lokal sem postala pozorna na ljudi, ki so čakali na veliki dogodek: vsi po vrsti so bili opremljeni z egiptovskimi zastavami, veliko jih je nosilo dres Mohameda Salaha, manjkale niso niti piščali. Iz njihovih oči je žarelo upanje in niti pomisliti nisem želela na to, da bi Egipt izgubil. Pred dvema dnevoma so se tukaj namreč za 30 odsotkov ali več podražili gorivo, elektrika in plin, s tem pa tudi cena praktično vseh dobrin in nenazadnje življenja. Pred dobrim mesecem dni je vlada čez noč za več kot 100 odstotkov podražila tudi cene vozovnic za metro in s tem dodobra razburila prebivalce Kaira. Res sem jim privoščila, da po kruti odločitvi oblasti, ki bo že tako revno prebivalstvo pahnila v še večjo bedo, vsaj v nogometu najdejo tolažbo in veselje. 

V prvem polčasu se je zdelo, da jim kar uspeva. Nisem ravno strokovnjakinja za nogomet, a glede na odziv gledalcev se mi je zdelo, da so z igro svojega moštva zadovoljni. Vsak napad so pospremili z glasnim vzklikanjem, ploskanjem, vsaki zapravljeni žogi je sledil jezen zamah z roko ali držanje za glavo. Ko sem jih takole gledala, so se mi zdeli prav hecni. Pa tudi občudovanja vredni: v Sloveniji namreč nikoli nisem občutila tako predanega, strastnega in glasnega navijanja za reprezentanco – v kateri koli športni disciplini.

V 47. minuti se je barka začela potapljati

Tudi med polčasom so spremjali akcije prvih 45 minut, jih analizirali, proučevali. In se, tako kot povsod po svetu, delali strokovnjake. Točno so vedeli, kaj bi v posamezni akciji kateri od igralcev moral storiti, kam teči, komu podati. A že čez nekaj minut je bilo vse to že preteklost. Vse oči in misli so bile namreč usmerjene v drugi polčas. Upanje na zmago je ostajalo, obraze so krasili prešerni nasmehi. Slika se je spremenila že čez dobro minuto, ko je po slabo sprejeti podaji žogo v lastni gol poslal Ahmed Fathy. Nekateri se še niso niti usedli, že so se ponovno dvignili na noge in dobesedno zdivjali do ekranov – kot da niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Egipt je zabil gol, a žal v svojo mrežo.

Vzdušje v lokalu in okrog njega se je nenadoma povsem spremenilo. Nastala je mučna, skoraj grozeča tišina, ki pa je na moje olajšanje trajala le kakšno minuto ali dve. Nato se je spet začelo polemiziranje o tem, kdo bi moral kaj storiti, in kdo komu podati. čeprav se je med ljudi naselilo razočaranje, pa upanja niso izgubili. Saj se je polčas navsezadnje šele začel. In Salah bo gotovo zadel. Dobrih deset minut pozneje pa je bilo sanj o zmagi (ali remiju) konec. Pokopala sta jih zadetka Čeriševa v 59. in Dzyuba v 62. minuti. Po tretjem zadetku so najbolj razočarani že začeli zapuščati prizorišče, drugi smo ostali in čakali. Na čudež. Ni se zgodil, je pa svoj prvi gol na prvenstvu vendarle zabil Mohamed Salah. To bi morda kaj veljalo, če ne bi šlo za strel z bele točke. Tako pa je Salah pač zadel samo enajstmetrovko. In to za Egipčane ni bilo dovolj.

Po zadnjem sodnikovem žvižgu, se je večina hitro dvignila s svojih stolov in hitro zapustila lokal. Tudi sama sem jim sledila. Življenje na ulici je ponovno zaživelo, gostinci so ekspresno pospravili stole s cest in promet na ulici je ponovno stekel. Slišati pa ni bilo drugega, kot kritike. Razprava niti ni toliko tekla o tekmi z Rusijo, saj so se od začetka zavedali, da bo ruska izbrana vrsta zelo zahteven nasprotnik, poleg tega pa ima tudi prednost domačega terena. Bolj jih je jezila odločitev selektorja na prvi tekmi, ker v igro ni poslal Salaha. Vsi po vrsti so namreč prepričani, da bi Egipt z njim na čelu iztržil vsaj remi, če ne celo zmago.

Povratek v kruto resničnost

Naslednja tekma proti Savdski Arabiji v ponedeljek popoldne najbrž ne bo niti pol toliko obiskana kot je bila ta z Rusijo. Egipt ima z dvema porazoma namreč samo še teoretične možnosti za uvrstitev v nadaljevanje tekmovanja. Čeprav sem jih skušala potolažiti z dejstvom, da morajo biti s svojo izbrano vrsto zadovoljni že zato, ker se ji je po 28 letih končno spet uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo, nisem bila preveč uspešna. Sanj je za večino domačinov že konec.

To pa pomeni, da se bodo najpozenje po tekmi s Savdsko Arabijo prisiljeni vrniti v resničnost, ki je vse prej kot optimistična: cene letijo v nebo, plače ostajajo enake ali celo nižje (večina živi s 100 evri na mesec), številna delovna mesta ukinjajo, novih ni od nikoder. Zdi se, da po arabski revoluciji Egipt le še tone v propad. In ko že mislijo, da so pristali na dnu, jih predsednik Abdel Fatah el Sisi (ki so ga kljub vsemu aprila ponovno izvolili) in njegova ekipa z novimi davki in višanjem cen porineta še globje. Pričakovano med ljudmi vlada vse večje nezadovoljstvo in številni tako že napovedujejo, da se bo v Egiptu kmalu zgodila nova revolucija. Vprašanje pa je, kakšne posledice bo pustila za seboj.