Zgodovinsko leto Celja pod taktirko karizmatičnega Majorčana

Grofje so v koledarskem letu 2025 odigrali kar 61 tekem, kar samo po sebi priča o izjemno dolgi in naporni sezoni. A še bolj zgovorni so rezultati: 35 zmag, 14 remijev in 12 porazov, ob tem pa kar 139 doseženih zadetkov oziroma več kot dva gola na tekmo. A Celje ni zgolj zmagovalo. Celje je navduševalo.

Zgodba se je začela že v prejšnji sezoni, ko so Celjani prvič v zgodovini prezimili v Konferenčni ligi. Februar je prinesel dvoboj za osmino finala proti APOEL-u iz Nikozije. Remi 2:2 v Celju je napovedal razplet, ki je sledil na Cipru - popolna predstava in zmaga z 2:0, vredna uvrstitve med 16 najboljših ekip.

Tam je čakal Lugano. Na papirju precej vrednejši, na igrišču pa ranljiv. Povratna tekma v Thunu se je zapisala v evropski spomin, mnogi člani Celja pa so tisto tekmo označili kot vrhunec tega leta. Lugano je pri vodstvu s 4:2 že segal po četrtfinalu, a je Armandas Kučys globoko v sodnikovem dodatku izsilil podaljšek. Po enajstmetrovkah so slavili Celjani.

Slovenski klub je bil prvič v četrtfinalu evropskega tekmovanja. A zgodovinski dosežek je imel tudi svojo ceno, potem ko se je Kučys huje poškodoval in izpustil dvoboj s Fiorentino. Kljub temu Celje ni klecnilo.

Poraz z 1:2 doma in pogumen nastop v Firencah, kjer so Celjani celo povedli, sta dokazala, da razlika v proračunih ni nujno tudi razlika v pogumu. Celje je Evropi pokazalo, da zna igrati, ne glede na ime nasprotnika.

Celje ni igralo "na rezultat", temveč na identiteto. Tudi proti Fiorentini, Luganu ali Betisu Celjani niso odstopili od osnovnih načel, kar je v evropskem kontekstu redkost za klube iz manjših lig.

Evropsko pravljico so Grofje kronali doma – z drugim pokalnim naslovom v zgodovini kluba, prvim po dolgih 20 letih. V svojem 11. finalu so šele drugič dvignili pokal, a na kakšen način: finalna zmaga s 4:0 proti Kopru. Na poti do lovorike so izločili tudi Maribor in Olimpijo, kar je dalo uspehu dodatno težo.

Četrto mesto v prvenstvu je pomenilo, da je Celje vse stavilo na Evropo in pokal, preko katerega se je prebilo v kvalifikacije za Evropsko ligo.

Začetek je bil dramatičen, Sabah je padel šele po podaljšku. Sledil je AEK Larnaka. Doma so bili Celjani boljši tekmec, a so Ciprčani izvlekli remi (1:1), na gostovanju pa so prvič po dolgem času naleteli na ekipo, ki jih je nadigrala. Izpad je pomenil selitev v boj za Konferenčno ligo.

Žreb ni bil prizanesljiv – znova Lugano. Javnost je dvomila, Celje pa je odgovorilo s petimi zadetki v Švici. Nato je padel še Banik iz Ostrave in Celje je potrdilo novo evropsko jesen.

V ligaškem delu so jih čakali AEK Atene, Shamrock Rovers, Legia Varšava, Sigma Olomouc, Rijeka in Shelbourne. Začetek je bil sanjski. Tri zmage in praktično zagotovljen preboj. Na račun tega so apetiti zrasli, cilj pa je postala uvrstitev med top 8.

Brez Marka Zabukovnika in Žana Karničnika, dveh nenadomestljivih členov sistema Alberta Riere, se je ritem upočasnil. Na plan je prišlo pomanjkanje svežine, pokalni izpad proti Olimpiji, poraza na Češkem in na Reki ter remi z Irci.

Uvrstitev med osem najboljših je splavala po vodi, a Celje bo pot do osmine finala iskalo prihodnje leto – proti Noahu ali Driti.

Po odhodu Svita Sešlarja in Tamarja Svetlina ter ob dolgotrajni odsotnosti Kučysa se je zdelo, da je letošnja zasedba papirnato šibkejša. A nihče ni pričakoval eksplozije Franka Kovačevića.

Hrvat je na 28 tekmah dosegel 25 zadetkov in postal eden najbolj vročih napadalcev v regiji. Zadržati ga bo skoraj nemogoče, hrvaški mediji pa že poročajo o skorajšnjem prestopu.

V Celje naj bi se vrnil Sešlar, Riera pa odkrito napoveduje močan zimski prestopni rok, kot pripravo na poletje, ko bi Celje v primeru uspeha v prvenstvu napadlo nov mejnik – Ligo prvakov. V domačem prvenstvu Celje blesti: 12 točk prednosti pred Mariborom in Koprom ob odhodu na zimski premor.

Glavni tvorec uspeha je Albert Riera, trener, ki je že z Olimpijo osvojil dvojno krono, v Celju pa je ustvaril identiteto, pošast, kot pravi sam. Celjane krasi napadalen, pogumen in brezkompromisen nogomet. Tudi proti močnejšim ekipam.

Špančev slog je odprl širšo razpravo o slovenskem nogometu in reprezentanci, ki je pod Matjažem Kekom gradila na pragmatizmu. Pojavila so se ugibanja o selektorskem stolčku, a jih je predsednik NZS Radenko Mijatović hitro ohladil zaradi konflikta interesov.

Riero so povezovali tudi s Crveno zvezdo, zagrebškim Dinamom, Spartakom iz Moskve, a je (vsaj za zdaj) ostal zvest knežjemu mestu. NK Celje pa je v letu 2025 postal dokaz, da se lahko tudi izven največjih centrov igra evropski nogomet na najvišji ravni. In kar je morda najpomembneje, zgodba še zdaleč ni končana.