Življenje je igra, nogomet je prekleto resna stvar

Na Metlife stadionu v East Rutherfordu smo videli eno bolj dolgočasnih tekem v zgodovini mundialov. Igrati je želela samo ena ekipa in to je bila Španija. Argentinci so, podobno kot v Katarju, a z bistveno manj kakovosti in vica v igri, udarjali, provocirali in nasploh iritirali aktualne evropske prvake in vse tiste, ki s(m)o širom sveta upali na dobro nogometno partijo.

Za vse ostale, ki ste občasni spremljevalci najpomembnejše postranske stvari na svetu samo to - glede na razliko v kvaliteti med obema finalistoma določenih zadev v pristopu Južnoameričanom ne moremo očitati. Silovito branjenje, odsotnost kakršnegakoli interesa po napadanju in visoka stopnja agresivnosti, vse našteto je bilo nujno potrebno, da bi La Scaloneta dvoboj pripeljala v sebi bolj naklonjene vode, se pa moram strinjati, da so šli Enzo Fernandez (upravičeno izključen), Leandro Paredes (izključen je bil šele po koncu tekme) in druščina, preko meje dobrega okusa, ki jo je skušal zarisati Slavko Vinčić. Kljub temu, da so afinitete in pogledi različni je treba biti odkrit in ugotoviti, da si Lionel Messi ni zaslužil takšnega slovesa od svetovnih prvenstev, ker je skupaj s soigralci ob koncu drugega dela podaljška znova dokazal, da lahko Argentina izgleda bolje in si ustvarja priložnosti kljub igralcu manj.

O Furiji nima smisla izgubljati preveč besed. Luis de la Fuente je sestavil novo zlato generacijo po tisti, ki je ugasnila nekje okoli leta 2013. Lamine Yamal je na tem turnirju dokazal, da se je pripravljen podrediti za skupen cilj, spet je bil nenadomestljiv. Nova brilijantna predstava igralca turnirja Rodrija dokazuje, da je imel Pep Guardiola prav, ko je še pred odhodom iz Manchestra svetu razložil, da bo vezist najboljši prav na prihajajočem prvenstvu. Evropejci so odigrali taktično enega najbolj discipliniranih prvenstev sploh, bili so preudarni, potrpežljivi in ubijalski, ko se jim je ponudila priložnost, da tekmece prisilijo v kapitulacijo. 2. naslov zasedbe z Iberskega polotoka je morda celo še bolj zaslužen od tistega iz Južnoafriške republike.

Igra, ki ji pravimo nogomet je že davno tega prerasla okvirje športa. To se je videlo na pravkar končanem mundialu, ker človek kar ne more verjeti, kaj vse si je izmislil dvolični Gianni Infantino v navezi s popolnoma nogometno izgubljenim Donaldom Trumpom. Gremo lepo po vrsti:

48 ekip - lahko bi bilo huje, ampak ne. Ne gre. Preprosto ne gre, saj polovice tekem v skupinskem delu gledalci niti ne utegnejo pogledati, kakovost pa je bila na res nizki ravni. O regularnosti, kjer so določene reprezentance že pred zadnjim krogom točno vedele, da njim samim ter tudi tekmecem, ustreza določen izid za napredovanje, sploh nima smisla razpredati. Samo da Gianni lahko preleti milijon kilometrov na dan in ob tem ozavešča ljudi o skrbi za okolje ("FIFA vztraja, da je zavezana trajnosti planeta").

Odnos do Irana in še koga - ko se je po uvodni tekmi prvenstva za Irance, ki na prvenstvu niso izgubili niti enkrat, a so kljub temu izpadli že po skupinskem delu, v slačilnici Perzijskih tigrov pojavil predsednik Fife, je bilo jasno, da gre za šov. Infantino je pred kamerami zagotavljal boljše pogoje za državo, ki je v vojni z eno treh gostiteljic prvenstva. No Iranci so se morali na vse obračune skupinske faze voziti z letalom iz baze v Mehiki. Napadalec Mehdi Taremi je dejal, da so bile to le prazne obljube predsednika Fife. A komu mar, samo da Gianni izpade dobro pred kamero.

Sprotno prirejanje pravil - Največ prahu je na zboru najboljših ekip planeta dvignila odložitev kazni za ameriškega napadalca Folarina Baloguna, ki zaradi rdečega kartona (povsem upravičenega) proti BiH v 1/16 finala, ne bi smel zaigrati proti Belgiji na naslednji stopnički izločilnih bojev. Uganili ste, Balogun je lahko nastopil proti Rdečim vragom, saj je ob klicu predsednika ZDA Donalda Trumpa, slednji je v eni od izjav dokazal, da o nogometu ali njegovih pravilih nima pojma, saj niti ni vedel kaj pomeni in prinaša rdeči karton, Gianni Infantino znova dokazal, da nima hrbtenice in je priredil predpise, da so Američani lahko računali na svojega napadalca, kar jim na koncu ni pomagalo. Važno je samo, da Gianni ustreže vsem političnim zaveznikom.

Odmori za hidracijo – Prvič v zgodovini smo na enem turnirju videli toliko paradoksalnih posegov v igro. Tekme so bile razdeljene na četrtine s po enim premorom za osvežitev na polčas, kjer vremenski pogoji sploh niso imeli vpliva na odločitev o prekinitvi. Fifa je našla možnost za nov reklamni blok, čeprav je Infantino zagotavljal da krovna nogometna organizacija od tega nima nič v finančnem smislu, pa je jasno, da so profitirali njeni oglaševalci. Kdo je tu nor, se lahko vprašamo? Vsi mi, samo da Gianni z mize vzame še večji kos pogače, ki je organizaciji, ki jo vodi Švicar na tem prvenstvu prinesla okoli 15 milijard evrov.

Finalni šov med polčasoma – prišli smo do zadnje od sicer mnogih točk, ki so poskrbele za zgražanje nogometnih zaljubljencev na tem svetovnem prvenstvu. Tudi na poslednji, 104. tekmi mundiala so pri Fifi poskrbeli za ukrivljanje pravil in amerikanizacijo največjega športa na svetu. Pavza med polčasoma je trajala 30 minut, namesto predpisanih 15-ih. Zakaj se sprašujete? Zato, da smo lahko na zelenici Metlife stadiona gledali nekaj, kar bi v vseh resnih nogometnih državah navijači izžvižgali, morda naredili še kaj več, da bi šov med polčasoma prekinili. Čudaški dodatek največji nogometni tekmi na Zemlji bo šel k sreči hitro v pozabo in utopično upamo, da je bil edini v zgodovini takšnih turnirjev. Samo, da je Gianni užival vsaj v tem delu včerajšnjega popoldneva po newyorškem času, nogomet ga tako ali tako ne zanima.

Vsi tisti, ki morda berete te vrstice in je bil to za vas prvi pravi mundial vam prisegam, da to niso nostalgične besede nergača, ki je prvi turnir v celoti pogledal šele leta 2006 v Nemčiji, ampak je bilo v preteklosti dejansko bolje, bolj zanimivo, manj je bilo dogajanja izven stadionov, več pa nogometnih užitkov in tistega pristnega občutka, da se je svet za mesec dni res ustavil. Še vedno upam, da boste v prihodnosti doživeli, kar nam je bilo vsem odvzeto delno že v Katarju 2022 in dokončno letos čez lužo – poletno tekmovanje 32-ih ekip v eni državi, največ dveh sosednjih, ki je delovalo in v katerega ni bilo smiselno posegati.

V preteklosti ni manjkalo nogometnih avtokratov in pokvarjencev, ki so se vrsto let pod pretvezo nogometne žoge, igrali s srci fanatikov balona. Eden takšnih je bil prejšnji predsednik Fife Sepp Blatter, ki si je ob vseh umazanijah svojih mandatov, v minulem mesecu drznil kritizirati svojega, v tem pogledu zelo dostojnega naslednika. Švica ni in ne more biti ponosna na izpostavljena funkcionarja, omenjeni 90-letnik je po škandalu, ki ga je odnesel z zlatega stolčka, že odgovarjal za vso korupcijo in škodo, ki jo je naredil lepi igri, prepričan pa sem, da bo prišel dan, ko bo tudi Gianni Infantino moral sesti za zatožno klop in pojasnjevati svoje zločine proti nogometu.

Večjega dokaza od svetovnega prvenstva, ki je za nami, za njegova dejanja pač ni. Ta precej negativen komentar bi zaključil na pozitiven način. Ne glede na vse, kar si zmislijo in kar nam kakor lubenico skozi nos, potisnejo nogometni samodržci svetovne organizacije, smo pripravljeni pogoltniti in vsaj za mesec dni pozabiti, ker je nogomet večji od vseh njih in ker je v svojem bistvu namenjen nam, preprostim obsedencem igre, ki bo za večno kljub vsem pritiskom in poskusom nepotrebnih sprememb, ostal točno tak – plemenit, največji in naš.