V ukrajinski in romunski metropoli se je pisala najlepša slovenska nogometna zgodovina, potem ko so si slovenski nogometaši priigrali nastop na dveh največjih nogometnih prvenstvih, na katerih imajo pravico nastopa le najboljši. Slovenska nogometna reprezentanca si je po nastopu na evropskem prvenstvu na Nizozemskem in v Belgiji leta 2000 uvrstila še na svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto na Japonskem in v Južni Koreji. Nogometna pravljica na Slovenskem se torej nadaljuje in ji ni videti konca...
Slovenija je v vseh ozirih nogometni fenomen. Z vsega 28.500 registriranimi igralci si je prislužila vozovnico na zaključni turnir, kjer bo delala družbo največjim in najboljšim svetovnim nogometnim velesilam z bogato zgodovino. Nastop slovenskih nogometašev na evropskem prvenstvu leta 2000 se je zdel pravljičen in neponovljiv, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo pa je generacija, ki jo z odličnim občutkom vodi selektor Srečko Katanec, še enkrat dokazala svojo nogometno veličino.
Že podatek, da slovenski nogometaši v kvalifikacijski skupini I v konkurenci z Rusijo, ZR Jugoslavijo, Švico, Ferskimi otoki in Luksemburgom igrišča nikoli niso zapustili sklonjenih glav, zgovorno priča o kakovosti, ki so jo potrdili še v dodatnih kvalifikacijskih tekmah z Romuni v Ljubljani in Bukarešti. "Balkanski Brazilci", kot so novinarji zaradi izjemnih tehničnih sposobnosti poimenovali romunske nogometne virtuoze, na dveh tekmah niso bili kos slovenskim nogometašem, ki so svoje pomanjkljivosti nadoknadili z junaškim srcem, nepopustljivostjo in ekipnim duhom, vrlinam, ki jih želi videti vsak športni trener. In Srečko Katanec je znal sestaviti mozaik, ki se tudi v odsotnosti treh stalnih in zelo pomembnih članov začetne enajsterice - dirigenta igre Zlatka Zahoviča, stebra obrambe Aleksandra Knavsa in tehnično najbolj podkovanega slovenskega igralca Sebastijana Cimerotiča - niso ustrašili renomiranega tekmeca, papirantega favorita, ki so ga po žrebu dodatnih kvalifikacijskih tekem mnogi že vnaprej videli na zaključnem turnirju na Japonskem in v Južni Koreji.
Najbolj intimne sanje vseh slovenskih privržencev so se v romunski prestolnici izpolnile. Ljubljana, Maribor, Celje, Novo mesto, Koper, Kranj, Murska Sobota ter vsa druga slovenska mesta in vasi so v soboto, 10. novembra, in sredo, 14. novembra, v enakomernem ritmu dihala za slovenske nogometne junake. A sanje se niso izpolnile le športnim privržencem, tudi nogometašem, predvsem Mladenu Rudonji, strelcu vodilnega zadetka na odločilni tekmi v Bukarešti. Igralec, ki je zbral več kot petdeset nastopov za izbrano vrsto, je svoj krstni reprezentančni gol dosegel v najbolj pomembnem trenutku za slovensko reprezentanco in ji na strežaj odprl vrata v nogometni paradiž.
Vratarji Mladen Dabanovič, Dejan Nemec, Marko Simeunovič, obrambni igralci Spasoje Bulajič, Marinko Galič, Željko Milinovič, Muamer Vugdalič in Goran Sankovič, zvezni igralci Milenko Ačimovič, Aleš Čeh, Saša Gajser, Amir Karič, Džoni Novak, Miran Pavlin, Zoran Pavlovič, Rajko Tavčar, Nastja Čeh in Zlatko Zahovič ter napadalci Sebastjan Cimerotič, Milan Osterc, Mladen Rudonja, Ermin Rakovič in Senad Tiganj so nogometaši, na katerih je slonela igra slovenskih nogometašev v kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu leta 2002. In poskrbeli za nadaljevanje slovenske nogometne pravljice...