Bodi(mo)te ponosni!

V Sloveniji si je odbojka izborila posebno mesto, ko je govora o kolektivnih športih. Glavna zasluga, da je temu tako, tiči v nepozabnih trenutkih, ki jih je slovenska izbrana vrsta pričarala v Stožicah. Ko 'nisi bil in', če nisi bil na tribunah dvorane. Pa naj bo nasprotnik Belorusija, ali pa takrat svetovni prvak Poljska z naturaliziranim Wilfredom Leonom na čelu.

Ampak ljudje so prihajali zaradi Slovenije. Zaradi navduševanja v režiji Tineta Urnauta, Dejana Vinčića, Klemna Čebulja, Alena Pajenka, Jana Kozamernika, Mitje Gasparinija, Janija Kovačiča in vseh igralcev, ki so vstopali s klopi, dodajali vse tisto, kar v turnirskem sistemu najmočnejša orožja selektorjev niso uspela. Jasno je bilo, da za popolni preboj v ospredje, ko gre za odbojko na slovenskih tleh, dežela na sončni strani Alp potrebuje resnejšega igralca tudi na evropski klubski sceni. Po dolgih letih je to postal ACH Volley. Vrnitev štirih slovenskih reprezentantov v domovino je nekaj izjemnega, a velika odgovornost, saj javnost od njih pričakuje samo najboljše. Takšni smo Slovenci. Če pride Urnaut, potem bo Slovenija igrala vidno vlogo v Ligi prvakov. Pa ni ravno tako preprosto. Tudi, če pridejo z njim še Pajenk, Štern, Ropret, ki se pridružijo izkušenim posameznikom oranžnih zmajev in tistim malo mlajšim, ki na veliko sceno šele stopajo.

Potreben je čas, nekaj čemur gledalci niso najbolj naklonjeni, kaj šele večni kritiki. Sezona ACH v Evropi je bila dolga in neizprosna. Veliko je bilo na kocki, dišalo je po neuvrstitvi Ljubljančanov v Ligo prvakov, a na koncu se je zgodilo veliko več, kot je kdorkoli upal pomisliti. V prestolnici smo bili priča fantastičnim kvalifikacijam, trem tekmam, kjer so se varovanci Igorja Kolakovića šele ogrevali za skupinski del Lige prvakov. Nastavljeno ogledalo, v obliki turškega Ziraata, italijanskega Trentina in francoskega Toursa, je pokazalo kam 21-kratni slovenski državni prvaki resnično sodijo. Selitev v pokal CEV, kjer se je s tekmama proti Fenerbahčeju in Gas Sales Piacenzi, ples z evropsko odbojkarsko elito nadaljeval, četudi je šlo za drugi najmočnejši rang evropskih tekmovanj, je nekaj na kar pred sezono ni upal pomisliti nihče.

Danes za odbojkarje ACH Volleyja ne sme biti žalosten dan. Morali bi pokati od ponosa. Do roba so napolnili Tivoli, se borili za finale pokala Evropske odbojkarske zveze (realno je bil to finale pred finalom, saj je par belgijskega in nemškega predstavnika manj kakovosten), niso pa uspeli ponoviti uspeha izpred 19 let, ko so preskočili polfinalno oviro, da bi v finalu premagali zvezdniško Modeno. Tokrat niso bili kos polfinalistu italijanskega prvenstva Piacenzi. A bodimo realni – da bi premagal Piacenzo potrebuješ še nekaj več, predvsem pa popolno odigrano tekmo od prve do zadnje točke, pri čemer ti morajo navijači dajati energijo, da si sposoben odigrati štiri nize, morda pet.

Nastavek za več in bolje je vsekakor narejen, pri ACH je zdaj potreben temeljit pogovor igralcev z vodstvom kluba, stisk rok in čestitka za opravljeno, da bi lahko začeli s procesom nadgradnje dosežka. Morda je bil finale pokala CEV maksimalen domet, morda je Piacenza ta hip previsoka ovira, ampak Urnaut in druščina se lahko brez slabe vesti pogledajo v ogledalo in si rečejo: "Lahko smo ponosni!" Podporniki kluba so zanesljivo, četudi so se zbudili z okusom 'bitter lemona' v ustih. Ampak zdaj, ko je po letih čakanja na popolni evropski preboj ACH v ospredje narejen, zdaj lahko realno ocenijo tudi, kaj jim manjka, da bi bili boljši. Nekaj zagotovo. Pa ne denarja, ker najmočnejšim evropskim klubom še dolgo ne bodo do kolen, ampak širine moštva. Napredek mladih je viden, praktično vsi so ob izkušenih posameznikih napredovali. Zdaj je nujno zadovoljne igralce, tiste, ki se čutijo, kot del odbojkarske družine, zadržati. In nekaj malega dodati. Da bi lahko vsaj sanjali nekaj več. To, kar si upamo, vselej ko na teren stopi slovenska reprezentanca.