Kje je ACH in kje Evropa?

Ko sem v četrtkovih večernih urah zapuščal Halo Tivoli, sem videl ogromno veselih obrazov. Srečnih in zadovoljnih, ker je ACH Volley naredil tisto, kar so odbojkarski navdušenci od njih pričakovali. Uvrstili so se v Ligo prvakov. Čeprav so se v kvalifikacijah podajali na pot v neznano. Vedeli so, da nihče v Evropi ne želi kvalifikacij za preboj med evropsko elito začeti na Nizozemskem, sploh proti tekmecu, ki je na novo formiral zgodbo, jo začinil z izjemnima domačima reprezentantoma. Spretno so izkoristili vse težave v igri tekmeca, nakazali, da je drugi niz nekaj, kar mora gledalce skrbeti, a konec dober, vse dobro. Na povratnem dvoboju so delo le dokončali, začutili, da se ljudje vračajo na tribune kultne ljubljanske dvorane. Energija, ki jo potrebujejo, da bi v najtežjih trenutkih strli odpor tekmeca.

Izvili so se iz na videz neskončno zahtevnih težav. To jih je čakalo v 2. krogu kvalifikacij, ko so jim nasproti stali igralci Dinama iz Bukarešte. Tekmec, ki je prednost domačega terena s pridom izkoriščal, potolkel Ljubljančane, v 2. nizu pa razkril številne težave v njihovi igri. "Zgodil se je dan, ko ne gre nič," je bila najpogosteje slišana fraza iz slačilnice oranžnih zmajev, pred povratnim dvobojem pa so po porazu s 3:1 mnogi že videli, da se ljubljanska zgodba zaključuje, še preden se je dobro začela. A zgodilo se je nekaj povsem drugega – poraz je okrepil samozavest 21-kratnih slovenskih državnih prvakov. Prepričani v uspeh so bili bolj kot kdaj koli doslej, čeprav so na čustvenem vrtiljaku gledalce popeljali v raj in jih spustili v pekel. Ko so stopili skupaj, pa je bilo vse lažje, tudi Tine Urnaut je na 30 odstotkih svojih zmožnosti trenerja Igorja Kolakovića prepričal, da naj ga spusti na teren, vse ostalo pa je z besedami težko opisati. Ljubljančani so zmagali, tekmo dobili s 3:1 v nizih, nato bili boljši še v zaključnem trilerju, imenovanem zlati niz.

Zmagovalna miselnost je bila nekaj, kar se je pred odločilnim 3. krogom okrepila. Le en golobradi posameznik (Luka Marovt) na terenu, ob peterici izkušenih slovenskih reprezentantov, se je spremenil v odbojkarski stroj, ki melje tekmece pred seboj. Srbski prvak Radnički iz Kragujevca, ob dveh večjih težavah (poškodba glavnega sprejemalca Milutina Nejića, ob načetem organizatorju Ivanu Kostiću), na dveh tekmah ni našel recepta za Ljubljančane. So pa Ljubljančani našli recept, kako sprožiti tresenje odbojkarske mrzlice v prestolnici. Tribune so bile raztegnjene na maksimalno zmogljivost, v Tivoliju skoraj 4000 gledalcev, kar je napoved, da bo pred tekmami skupinskega dela vodstvo kluba moralo začeti razmišljati tudi o tem, kako ne le napolniti Tivoli do roba zmogljivosti, ampak tudi kdaj zaprositi za ključe Stožic. Dejstvo je, da je Tivoli čaroben, gledalci skupaj z odbojkarji soustvarjajo spektakel. Za reprezentančne prizore pa bi na tribunah moralo biti vsaj 8000 gledalcev.

Če kaj, potem je zasedba, ki je na šestih tekmah kvalifikacij Lige prvakov vknjižila pet zmag in enkrat okusila grenkobo poraza, sposobna za velike stvari. A v drugačnem položaju, kot je bila v kvalifikacijskem ciklu, dolgem šest tednov. Ljubljančani so bili namreč že pred tekmo postavljeni v vlogo favorita, od njih se je pričakovala zgolj in samo zmaga. Vloga, ki pred začetkom skupinskega dela tekmovanja zanesljivo pripada vsem klubom v skupini A Lige prvakov. Torej italijanskemu gigantu Trentinu, turškemu prvaku Ziraatu, najboljši francoski zasedbi minule sezone Toursu.

Torej, vloge se bodo zamenjale, ACH med elito vstopa kot t. i. 'underdog', a to še ne pomeni, da slovenska reprezentanca v malem ni sposobna spisati zgodbe o uspehu. Sploh v Tivoliju, kjer smo se lahko na lastne oči prepričali, da pred najboljšo slovensko zasedbo ni varen nihče. Četudi je pred tekmo papirnati favorit. In kot je v enem naših odbojkarskih POPkastov dejal Janž Janez Kržič: "Prvi cilj je uvrstitev v Ligo prvakov, nato pa uvrstitev v naslednji krog Lige prvakov!" Če pogledamo finančno sliko tekmecev v skupini A, ACH po višini proračuna ni konkurenčen tekmecem. Po srčnosti in borbenosti, volji in želji po uspehu pa se lahko po doslej videnem postavi ob bok vsakomur, ki jim bo stal nasproti. Sploh na domačem terenu. Če ključne tekme odigrajo v polnih Stožicah, pa se lahko zgodi tudi čudež, na katerega danes nihče ne upa pomisliti. Jasno, veliko je ta hip čejev, a jasno je, da oranžni zmaji lahko igrajo samo še bolje, saj so porodni krči prenovljene in okrepljene zasedbe zgodovina. Prihodnost pa je igranje proti najboljšim klubom, ki Ligo prvakov igrajo s ciljem, da jo osvojijo. In so pod določenim pritiskom že pred prvim servisom. Nekaj, česar se utegne ACH otresti po uspešnih kvalifikacijah. In ko so neobremenjeni, zdravi, igrajo izjemno. Kar je pred začetkom sezone občutila poljska zasedba Aluron Warta Zawierce, finalist minule sezone Lige prvakov, ki ni bil dorasel tekmec zdesetkanim Ljubljančanom.

In ACH ni igral na krilih zvestih navijačev. Ki so ne le dodatni igralec, ampak podpora zasedbi, tudi ko nihče več ni prepričan, ali je nemogoče mogoče.