Lana Ščuka: Pomembno je prepoznati, kdaj si je treba vzeti čas zase

Odbojkarica Lana Ščuka je v letošnji sezoni dosegla enega največjih uspehov v svoji karieri. Z ekipo Commercecon Lodž je postala prvakinja v močnem Poljskem državnem odbojkarskem prvenstvu. Nekdanja slovenska reprezentantka je veliko let preživela v tujini, igrala je tudi v močni italijanski ligi, kot tudi v Turčiji, tako da iz lastnih izkušenj lahko pove, da je občasno vse skupaj precej naporno, toda na koncu so ravno rezultati tisti, ki poplačajo ves trud in preženejo težke čase. Sama je prepričana, da je dobra ekipa sestavljena iz igralk, ki točno vedo, kaj je njihova naloga, in tudi ob težkih časih najdejo tisti pravi način, da vsi skupaj zopet usmerijo pogled v prihajajoče zmage. Poleg vsega tega je zelo pomemben tudi karakter igralk in medsebojno zaupanje, da se vse skupaj lahko izide. In v letošnji sezoni na Poljskem se je zgodilo ravno to. Ščuka trenutno uživa v zasluženem dopustu, ki ga kombinira tudi z učenjem za magistrski študij. Mnenja je, da je ena od pomembnih vrlin človeka ta, da prepozna, kdaj si je treba vzeti čas zase. In tako je storila tudi sama. 

Za vami je izjemna sezona na Poljskem, ste pričakovali takšen uspeh?

Že takoj na začetku sem vedela, da imamo zares dobro ekipo. Večina naše ekipe je bila sestavljena iz poljske odbojkarske reprezentance, potem je tukaj še Valentina Diouf, ki je nekdanja članica italijanske reprezentance in zares vrhunska igralka. Imele smo, če lahko tako rečem, hudo ekipo, tako da so bila pričakovanja prisotna. Pred nami so bili na začetku trije cilji, prvi ta, da napredujemo iz skupinskega dela lige prvakov, kar nam je uspelo. Naslednji je bil zmagati v pokalu, čemur smo sicer bili zelo blizu, toda na koncu smo dejansko zafrknili sami sebe, ker so nas nasprotnice po vodstvu 2:0 premagale. In pa seveda največji cilj: zmagati prvenstvo. Tako da ja, že od samega začetka so bili ti cilji postavljeni visoko.

Kaj vam osebno pomeni, da ste bili izbrani tudi v idealno postavo prvenstva?

Glede tega lahko rečem tako, da sem imela občutek, no, vsaj do tistega trenutka, da moja pretekla sezona ni bila tako briljantna, sploh na začetku sem imela kar nekaj težav v sami igri. Tako da sem bila iskreno prijetno presenečena. Od tistega trenutka naprej pa sem si dejala, da mogoče sama ne vidim stvari tako, kot dejansko so, tako, kot jih vidijo drugi. Zelo pomembno je bilo tudi to, da sem začela verjeti ravno v tistem pomembnem času, da lahko, da zmorem. Da se nisem zapletala v lastne misli, joj, jaz pa ne zmorem. Pa kaj bo, če bo ... 

Koliko osebnega odrekanja je za vsemi temi uspehi?

Ja, zagotovo zelo veliko. Letošnja sezona je bila dejansko prvič takšna, da med sezono niti enkrat nisem uspela obiskati doma, Slovenije. Zares je bila dolga, začeli smo mesec prej kot običajno, glede na vse ostale lige. Ker se je ekipa zgradila na novo, so želeli spoznati vse igralke, zato je bilo temu tako. Priprave smo tako začeli tri mesece prej. In glede na to, da smo igrali v finalu, smo bili dejansko do zadnjega možnega termina aktivni. Bilo je kar zahtevno, toda rezultati poplačajo vse in ko pogledaš nazaj, vidiš, da je bilo vse skupaj vredno. 

Kakšno pa je samo življenje na Poljskem, kako ste se tam počutili?

Na Poljskem je nekako zelo podobno kot v Sloveniji. Veliko je zelenja, kot da bi Slovenijo na primer razpotegnil na nekaj več kvadratnih kilometrov. Sama mesta, infrastruktura, sploh tista, ki so na novo zgrajena, so zares podobna, precej luštna. Tudi hrana je dobra, pogoji za življenje so odlični. Edino, česar sama nisem vajena, je ta dolga zima, ki je kar precej temna, če tako rečem. Velika razlika je na primer kot med Slovenijo ali pa Italijo, Turčijo, kjer sem tudi igrala. Kdaj se je bilo kar težko zbuditi zjutraj, ko te je pričakala tista nizka oblačnost. 

Igrali ste že v Italiji, pa v Turčiji in sedaj na Poljskem. Katera država je za vas posebna, drugačna? Kje ste se najbolje počutili?

Hmm, sama bi najraje izpostavila sezono z Yesilyurtom. Takrat sem igrala v Istanbulu, ko sem bila prvo leto v Turčiji. Bile smo zelo mlada ekipa. Zares sem bila presenečena nad mladimi puncami, ki so bile nekje v povprečju dve do pet let mlajše od mene, skupaj pa smo dosegle zares lep rezultat. Osvojile smo prvo mesto v Challenge Cupu. Poleg tega smo se tudi v domačem prvenstvu uvrstile med prvih osem ekip. V Turčiji je liga zares močna, kar pomeni, da je bil to lep uspeh. Na koncu sicer nismo uspele odigrati play-offa, ker se je vsem nam takrat "zgodila korona".  V nekem trenutku tekem niso želeli več prestavljati, tako da je to pomenilo konec sezone za nas. In tako smo obstale na osmem mestu. Ampak ja, takrat sem se res zelo dobro razumela s soigralkami. Poleg tega je treba izpostaviti tudi preteklo sezono, zmagati prvenstvo na tujem je velik uspeh. Ponosna sem nase, na našo ekipo na Poljskem. Želela sem izkusiti ligo prvakov, tudi to mi je uspelo in to s takšno ekipo. Zares dobro ekipo v vseh pogledih.

Kako pa bi primerjali odbojkarske lige med seboj v vseh treh državah, kjer ste igrali?

Tukaj ne gre za konstanto. Zadeva se premika.  Takrat, ko sem bila jaz v Italiji, od tega je že nekje osem let, je prednjačilo tamkajšnje prvenstvo. Potem se je zelo okrepila turška liga in mislim, da je sedaj Turčija močno na prvem mestu po kvaliteti. To lahko potrdimo s tem, če pogledamo samo to, kdo je igral v letošnjem finalu lige prvakov med ženskami. Prej je bilo nekako obratno, Italija je bila tista prva, pa tudi Poljska je bila pred leti veliko močnejša. Sedaj je po mojem mnenju zagotovo Poljska na tretjem mestu, takoj za Italijo. Pa tukaj velja omeniti še Rusijo, toda na to se ne spoznam dobro. 

Kateri uspeh pa je za vas tisti, ki si ga štejete kot največjega?

Hmmm, mislim, da je zame največji uspeh ravno letošnji. Ker državna prvenstva so drugačna. Najprej igraš dva kroga v sezoni, nato je tukaj še del s play-offi. Pri Challengeu je spet drugače, veliko je odvisno tudi od samega žreba. Tako da ja, poljsko prvenstvo je zame največji uspeh. Tukaj pa seveda lahko omenim še All Star tekmo v Italiji, na katero sem bila povabljena. Tudi to je precej velika stvar. Imela sem vsega 21 let, takrat pa sem bila članica ekipe Filottrane.

Kako pa je videti All star tekma v odbojki, se ji po vašem mnenju posveča premalo pozornosti?

Pred leti je imel ta turnir zagotovo večji pomen, sedaj pa dejansko sploh ne vem, ali se zadeva še izvaja. Nisem sicer preverila, toda ničesar ni bilo moč zaslediti. Pred časom je bil to zares priznan in pomemben dogodek. Ne glede na vse, je zares velika čast, da si povabljen.

Pa če se sedaj prestaviva še na reprezentanco. Dobili ste povabilo, ki pa ga niste sprejeli. Zakaj?

Ja, tako je. Zavrnila sem povabilo, razlogov za to pa je veliko. Eden od njih je zagotovo tudi ta, da ne polagam vseh svojih kart samo na odbojko. Enostavno je tako, da me zelo zanimajo tudi ostale stvari. Ko sem ves svoj čas posvečala samo temu športu, to je nekje od 12. leta vse do treh let nazaj, sem imela občutek utesnjenosti. Ves čas sem vedela, da bi rada počela še nekaj dodatnega. Želela sem si izkusiti še druge stvari. In dejansko se sedaj bolje počutim, ker sem naredila en velik korak zase. Razumem svoje dolžnosti, ampak nekomu se je treba zameriti za svoje dobro počutje. 

Pa ste reprezentanci zaprli vrata za vedno ali mislite, da ji lahko še kaj ponudite v prihodnje?

Moja glavna misel je ravno ta, da si ne smem zapirati vrat oziroma določati jasnih ciljev. Kar pomeni, to bom, tega ne bom. Potem imam občutek, kot da sem se avtomatsko nečemu obvezala. Želje in prioritete ljudi se močno spreminjajo, ravno zato je težko delati načrte. Ravno zaradi tega si ne želim podajati jasnih odgovorov in delati načrtov. Ne želim se zaobljubiti stvarem. In tako nimam odgovora na to vprašanje. Vse je možno, čas bo pokazal svoje. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi v prihodnosti ...

Kakšni pa so dejansko vaši načrti za naprej? Razmišljate morda tudi o koncu kariere?

Ponavadi imajo športniki jasno zastavljene cilje. Sama teh preferenc oziroma želja trenutno nimam. Ne vem, kaj bi dejansko rekla. Bomo videli. Na Poljskem so mi sicer ponudili podaljšanje pogodbe, pogoji so bili idealni, toda sama sem začutila, da potrebujem čas zase. Odločala se bom sproti, ker če se odločam vnaprej, ne da sem v nekaj stoodstotno prepričana, se lahko izkaže, da je šlo za napačno odločitev. 

Pa če se sedaj vrneva čisto na začetek. Kako ste sploh začeli svojo odbojkarsko pot?

Starši so me že od majhnih nog usmerjali v ta šport. Imela sem možnost, da se srečam tudi z ostalimi športi, toda odbojka je bila tista posebna. Tako mama kot oče sta bila vpeta v ta šport. Na neki točki so videli, da imam velik talent za to, podpirali so me, da sem vztrajala, da sem vedno šla samo naprej. Za vse skupaj potrebuješ podporno okolje in jaz sem ga zagotovo imela. Da ti pomaga na tvoji poti. Potrebne pa je tudi nekaj sreče, da se vse skupaj poklopi.

Ste zadovoljni s svojo odločitvijo, da postanete profesionalna odbojkarica?

Včasih se spominjam stvari in bi lahko tudi rekla: Joj, ta odbojka! Toda iskreno, rada imam to, kar počnem. Šport mi je zares veliko dal, obogatil življenje. Imela sem priložnost videti dobršen del sveta, učim se o tem, kako živijo v drugih državah. Spoznavam tuje kulture in se učim njihovega jezika. Dobiš priložnost, da lahko še bolj odpreš svojo glavo. Spoznaš sebe, naučiš se postaviti zase. Ne glede na vse, je to še vedno profesionalni šport. Si v ekipi, toda še vedno prepuščen sam sebi. Veliko je prednosti. Toda ko vse skupaj postane tvoja služba, je razumljivo, da si včasih rečeš, kaj mi je tega treba. Toda saj je v vsaki službi kdaj tako.