Infarktna končnica: slovenski navijači so se trikrat veselili uvrstitve v finale

Slovenija gre po zlato! Tudi navijači na tribunah v Katowicah so bili vojno živcev. Slovenski navijači so se nocoj že dvakrat zaman razveselili uvrstitve v jutrišnji finale, pa jim je veselje pokvaril počasni posnetek zaključne akcije. V tretje pa so končno lahko stekli do svojih junakov!

Na začetku tekme se je zgodil zaplet s predvajanjem slovenske himne pred začetkom tekme. Organizatorji so najprej predvajali nekaj taktov himne, ki ni bila slovenska, pač pa srbska himna Bože pravde (to je sicer uglasbil Slovenec Davorin Jenko). Navijači so jih izžvižgali, nato pa so končno našli pravi posnetek in takrat so zaploskali tudi Poljaki, Slovenci pa končno zapeli na ves glas.

Pot na Poljsko: trije Kozamerniki k Janu

"To še zdaleč ne bo najdaljša pot, ki smo jo prepotovali zaradi odbojke," se na letališču v Benetkah smejijo Marko, David in Simon Kozamernik. Na Poljskem jih namreč čaka še četrti član moškega dela družine, Jan, ki je skupaj s soigralci Slovenijo (spet) dvignil na noge in jih poslal v omaro po kovček za na pot. 

V srcih ljubiteljev odbojke je še vedno živ spomin na predkoronsko leto 2019, ko je septembra evforični navijaški kotel skuhal vse nasprotnike in navijače pognal v Pariz, ki je gostil zaključne boje. Slovenski šampioni so si takrat okoli vratu obesili srebrno medaljo, tokrat pa na sončni strani Alp stiskajo pesti, da bo naslednja še žlahtnejša.

Našim odbojkarjem gre te dni na Poljskem namreč odlično, tudi tokrat jim je uspelo priti med najboljše in navijači so mrzlično začeli iskati aranžmaje za dobrih 800 kilometrov dolgo pot. Nekateri so se tja odpravili v lastni režiji, drugi so se odločili za nedeljski čarter z Brnika, tretji so v Katovice odpotovali že s petkovim nočnim avtobusom, v soboto zjutraj pa je bila na vrsti kombinacija obeh prevoznih sredstev.

Pot na Poljsko

Malo pred sedmo uro zjutraj se je tako na parkirišču na Dolgem mostu zbralo ducat navijačev, ki so čakali avtobus, da jih popelje v Benetke, od koder je bil polet v Krakov, nato pa spet avtobus v Katovice.

Da so si v živo ogledali ogledali praktično vse tekme, na katerih je igral Jan – od nastopa mladinske izbrane vrste v Mehiki do klubskih in reprezentančnih gostovanj – pojasnjuje oče Marko: "Ta potovanja so bila del družinske zgodbe." Dva sinova sta se odločila za delo v družinskem podjetju, tretji pa je izbral šport.

Skoraj bi postal nogometaš, zdaj je inženir

Odbojka pa ni bila njegova prva ljubezen – Jan Kozamernik, ki danes slovi kot eden najboljših evropskih blokerjev, je pravzaprav začel z nogometom. "Bil je zelo dober vratar, pri 13 letih pa se je nenadoma odločil, da se bo začel ukvarjati s kakšnim drugim športom," se spominja njegov oče. Janov sošolec je bil Peter Žavbi, ki je imel brata Jurija, in trojica iz ljubljanskih Črnuč se je nato skupaj začela prebijati skozi mladinske in kadetske selekcije. 

"Pomembno je, ga spremljaš, spodbujaš in slediš njegovim željam, saj velikokrat ni lahko – šport niso samo lepe stvari in uspehi, so tudi težki trenutki," priznava Kozamernik starejši. "Šport in šola pogosto ne gresta skupaj, ampak tukaj sva bila midva kot starša zelo vztrajna. Zahtevala sva, da konča šolo in diplomira, preden gre v tujino delat športno kariero. In res je zaključil gimnazijo in nato diplomiral na fakulteti za elektrotehniko. Sicer ni bilo lahko: zjutraj v šolo, opoldne na trening, popoldne spet v šolo, zvečer pa še enkrat na trening. Ampak zdaj je profesionalni športnik in ima tudi visoko izobrazbo, kar je med športniki redka zgodba," ponosno pove. "V življenju nikoli ne veš, kaj te čaka, kje stojiš kot športnik, saj se lahko to čez noč spremeni," doda Janov oče.

O sinovih nadaljnjih korakih še ne želi ugibati. Meni, da 25-letnika čaka še približno desetletje igralske kariere, nato pa so odprte vse možnosti – od trenerstva do športnega menedžmenta ali pa povsem tretja pot: "Se bo že znašel, dovolj je sposoben."

 Avtomobil je izdahnil pred Katovicami

Običajno skupaj s Kozamerniki navijajo tudi družinski in Janovi prijatelji, tokrat pa trojica zaradi službenih obveznosti ni imela časa, da bi se na Poljsko odpravila z avtomobili. "Včeraj smo prišli iz Italije, v ponedeljek zjutraj moramo že naprej v Beograd, potem nas čaka konferenca v Portorožu," smeje našteva, kam jim je uspelo "stisniti" še navijaški izlet.

Potovalno anekdoto imata tudi Janova starejša brata, David in Simon. Na evropsko prvenstvo leta 2017 sta se odpravila z avtomobilom, ki pa se jima je malo pred Katovicami pokvaril, in nazadnje sta ju morala reševati oče in mama.  

Družinska mreža

Odbojko sta trenirala tudi David in Simon, zato sta mlajšega brata podprla pri odločitvi, da prestopi iz nogometnih vod: "Vedela sva, kakšno je vzdušje in kakšen šport je odbojka – lep, hiter, zabaven," pripoveduje najstarejši, David, ki zdaj spet igra odbojko, ampak v družinskem krogu. Ima namreč dva majhna otroka, ki ju njun stric seveda navdušuje, tako da za žogo zdaj skačejo vsi skupaj.

Simon se spominja tudi vzdušja, ki je Slovenijo zajelo leta 2019, ko je odbojkarjem uspevalo na naših tleh. "Vsi so govorili o tem, vsi so želeli biti del tega, vstopnice za Stožice so bile vroča roba, telefon nam je skoraj pregorel. Ampak sprva ni tako kazalo. Jana je še skrbelo, ali jim bo uspelo napolniti dvorano, vsi pa vemo, kako se je končalo," še spomni v smehu.