Odstop v vrhu Reala

V nogometnem svetu je odjeknila novica, da je s položaja predsednika španskega prvoligaša Reala iz Madrida odstopil Florentino Perez. Svoj nepričakovan odstop na burni seji upravnega odbora kluba po nedeljskem prvenstvenem porazu proti Mallorci (1:2) je pojasnil z besedami, da "klub trenutno krvavo potrebuje korenite spremembe, kar pomeni tudi nove ljudi in nove ideje ..." Pravi razlog za odhod pa je verjetno ta, da je polovica njegovih sanj končala v prahu. Za vršilca dolžnosti je uprava imenovala dosedanjega podpredsednika kluba Fernanda Martina.

Oseminpetdesetletni milijonar, ki je svoje bogastvo zaslužil z gradbeništvom, se bo v klubsko zgodovino zapisal kot mož, ki je Real rešil velikih dolgov - seveda po zaslugi kontroverzne prodaje zemljišča za trening - in ga z globalno marketinško strategijo popeljal do kluba z največ dobička na svetu. Vendar pa je pogorel pri drugem delu sanjskega načrta - ustanoviti skorajda nepremagljiv klub, za katerega z ramo ob rami igrajo največji nogometni zvezdniki sveta. Bolj ko so se višali Realovi prihodki in zmanjševali dolgovi, slabši so bili rezultati na igriščih.

Perezov predhodnik Lorenzo Sanz je julija leta 2000 izgubil na volitvah, le nekaj tednov zatem, ko je Real osvojil osmo evropsko lovoriko. Pereza so izvolili tudi zaradi zelo pretkane volilne kampanje in predvsem zato, ker mu je v klub uspelo pripeljati zvezdnika katalonskega velikana Barcelone, Luisa Figa. Portugalski zvezdnik je postal le prvi v vrsti Perezovih zvenečih nakupov, ki so botrovali novemu vzdevku za Realove nogometaše - "galaktiki". Leta 2001 je Real osvojil la ligo in se uvrstil v polfinale lige prvakov, za nameček pa se je klubu za rekordno vsoto iz Juventusa pridružil takrat morda najboljši nogometaš sveta Francoz Zinedine Zidane. Le tri mesece pozneje je Perez "galaktikom" dodal še enega zvezdnika, Brazilca Ronalda. Njegovi goli so klub popeljali do novega naslova španskega prvaka in zdelo se je, da Perezovemu Realu načrtov ne morejo prekrižati niti drugi evropski velikani, kot sta Manchester United ali Juventus.

Nesrečni trenerji

Vendar pa nimajo vse pravljice srečnega konca. Le dan po osvojitvi 28. naslova španskega prvaka je Perez odpustil dolgoletnega trenerja Vicenteja del Bosqueja. Vse od takrat je na trenerskem stolčku sedelo pet nesrečnih trenerjev, od katerih si nihče ni pridobil spoštovanja "starajočih se" zvezdnikov in nobenemu ni uspelo vzpostaviti delovnih navad in discipline. Posledično so izostali tudi rezultati. Od leta 2003 Real ni osvojil prav ničesar, kar je najdaljša suša vse od zgodnjih štiridesetih let minulega stoletja.

Perezova rešitev je bila sicer nakup novih "galaktikov" - od Davida Beckhama, Robinha, Julia Baptiste do Antonia Cassana - in zdelo se je, da bo končno sestavil homogeno moštvo. Zadnji dve leti je bil zaradi trmoglavosti in nepripravljenosti upoštevanja nasvetov drugih večkrat tarča ostrih kritik, še posebej zato, ker se je v tem času močno okrepil in napredoval največji tekmec prvega moštva iz španske prestolnice, katalonska Barcelona. Tam so uspešno zgradili mlajše, cenejše in predvsem bolj ambiciozno moštvo kot so iz dneva v dan bolj sivi "galaktiki". Decembra lani je Perez izgubil potrpljenje še z legendarnim trenerjem Vanderleijem Luxemburgom in na trenersko klop posedel neizkušenega Juana Ramona Lopeza Cara.