Andreja Slokar se zaveda, da je bilo v igri veliko, zelo veliko. Olimpijska medalja, priložnost, ki se ti ponudi (le) na vsaka štiri leta. Od tekmovalke srednjega kakovostnega razreda, ki je še pred dobrim letom in pol nizala povprečne rezultate v evropskem pokalu, do neustrašne bojevnice, ki se ne boji nikogar v boju za najvišja mesta v svetovnem pokalu.
Vse to in še več pooseblja danes 24-letna Ajdovka, ki je bila sijajno na poti do novega fantastičnega uspeha za slovenski šport. Dozdajšnjih pet kolajn naših olimpijskih junakov in junakinj bi skoraj doživelo nadgradnjo v liku in delu Slokarjeve, ki je zaradi manjše napake v spodnjem delu druge slalomske vožnje bržkone ostala brez (želene) kolajne. Ne le, da je Andreji zmanjkalo pičlih 10 stotink sekunde do brona, ampak bi lahko - če bi prismučala v cilj kot prva - osvojila celo medaljo najžlahtnejšega leska.
"Ne vem … Poskušala sem smučati čim hitreje. Tvegala sem, a ni se izšlo. To je šport. Zdaj moram reči, da me zelo boli, po drugi strani pa, kdor ne tvega, ne more pričakovati vrhunskega rezultata. Te solze so trenutni odziv, nisem še imela časa, da zadiham in malo premislim. Glede na to, kako veliko napako sem naredila in kako majhen je moj zaostanek, boli še bolj," je izjavi po koncu tekme za TV Slovenija v solzah dejala Slokarjeva. Čeprav je pred njo še kar nekaj let kariere na vrhunski ravni, pa je vprašanje, kdaj bo dočakala naslednjo podobno priložnost za vpis med nesmrtne.
"Pred štirimi leti ne vem, ali sem sploh imela kakšno točko evropskega pokala. Predvsem vem, da je največja rezerva v mojem razmišljanju. Vem, da me v trenutku, ko si ne zaupam, ni. Takoj ko pomisliš, da morda ne bo šlo, te ni več. Vem, da smučam dobro, in tudi nimam skrbi, da ne bi smučala tudi v nadaljevanju," je še dejala Slokarjeva.
