Dobrodošli v gledališču Predazzo

Bila je sobota, prihod na skakalni stadion v Predazzo pa vse prej kot prijeten in miren. Saj natančno ne vedo, kaj pomeni katera od organizacijskih oznak na akreditacijah, tako je tudi s cestnimi oznakami, parkirišči in še čem. A držimo se športa, vrnimo se k soboti, Niki Prevc, naslovu olimpijske podprvakinje, energiji, ki jo je z njenim dosežkom prejelo preostalih 36 športnikov, ki so oblekli slovensko opravo in pripotovali na katerega od za Slovence šestih prizorišč tekem.

Neverjetno se mi je zdelo, da sem na tekmi, na kateri se delijo olimpijske medalje, vzdušje pa je bolj primerljivo z gledališčem kot s športno prireditvijo. Postavitev ozvočenja je takšna, da moraš izbrati točno določeno tribuno, da bi razločno slišal, kdo je skakalec na vrhu zaletišča, da bi slišal glasbo, ki zaigra med nastopi, da bi, po domače povedano, vedel, kje smo s tekmo. Tudi semaforji zamujajo pri kazanju naslednjega tekmovalca. Ampak bil sem prepričan, da je to bilo tako samo na tekmi deklet. Saj veste, prva tekma in se 'še lovimo'. Zato se v to tematiko nisem pretirano poglabljal že po srebrni medalji Slovenke.

Potem pa je prišel ponedeljek. Isti kraj, ista naprava, dekleta pa so na skakalnici zamenjali fantje. Če ocenjujem čez palec, ob skakalnici je bilo še več Slovencev, več slovenskih zastav, morda tudi več vseh, ki nosijo bundo slovenske odprave. Vzdušje pa še bolj gledališko. Če se lahko danes brez uporabe slušalk mobilnega telefona, brez večjih težav v množici pogovarjaš po telefonu, potem je navadnemu smrtniku jasno, da vzdušja ni. Glasnega navijanja tudi ne. Kako bi le bilo, ko pa organizatorji očitno tega niti ne želijo. Prizori na kontrolnih točkah pričajo o tem, da moraš biti pošteno iznajdljiv, da bi lahko kakšen navijaški rekvizit sploh prinesel do doskočišča skakalnice.

Vsi tisti, ki ste si zagotovili vstopnice za naslednje skakalne tekme v Predazzu, vam bi želel sporočiti le: "Ne pričakujte vzdušja iz Planice, Ljubnega, novoletne turneje, kaj šele Poljske!" Ne da sem pričakoval neskončno vzdušje, takšno z nogometnih tekem ali pa odbojkarskih spektaklov v Stožicah, ko igra slovenska reprezentanca. Pričakoval pa sem nekaj primerljivega z vdušjem na tribunah finalnih nastopov na poletnih olimpijskih igrah v Parizu. No, ni tako. In morda razlog tiči povsem drugje. "Pobrali so nam vse. Od velikih zastav, do ragelj in trobelj," je v slovenski hiši v Predazzu ogorčeno pripovedovala ena številnih podpornic slovenskih smučarskih skakalk.

In nisem osamljen primer, ki stvari vidi tako. Ta dogodek, ki ima v imenu besedo igre, je pač drugačen od preizkušenj svetovnega pokala, svetovnih prvenstev. In če se za organizacijo spektaklov zapravi toliko denarja, kot se ga, bi bilo morda vredno narediti nekaj v smeri vzdušja. Šport se konec koncev odvija zaradi gledalcev, ki za vstopnico odštejejo denar s ciljem, da bi nekaj doživeli. Ta hip doživijo lahko stanje v koloni za hrano in pijačo, kar potrjuje, da obisk ni slab, a tudi da se Italijani na izdajnih pultih 'ne obrnejo' ravno najhitreje. Po drugi strani pa, da so olimpijske igre bolj kot spektakel za obiskovalce na prizorišču televizijski spektakel. In dogodek, na katerem se rojevajo novi športni šampioni. Prepričan sem, da danes vsakdo v Nemčiji ve, kdo je Philipp Raimund, na Poljskem, kdo je Kacper Tomasiak, na Japonskem, kdo je Ren Nikaido, in v Švici, kdo je Gregor Deschwanden. Na olimpijski preizkušnji na srednji napravi je pač potrebno pričakovati nepričakovano, kot so pred tekmo zapisali v napovedniku Mednarodne smučarske zveze (FIS). 

Potrebno je biti najboljši na točno določen dan štiriletnega obdobja. Ampak če to velja za športnike, bi lahko veljalo tudi za prireditelje. Glede na videno, vloženo v ustvarjanje dobrega vzdušja ob skakalnici, bodo Italijani potrebovali še nekaj časa, da bi bili najboljša različica samih sebe.