Ni vedel, ali bo sploh še kdaj hodil

Norveški zvezdnik smučarskega teka Johannes Klaebo je danes z zmago v prostem slogu na 10 km izenačil rekord po številu zlatih odličij na zimskih olimpijskih igrah. Z osmo zlato olimpijsko medaljo se je izenačil z rojaki, tekačico in tekačem Marit Bjoergen in Bjoernom Daehliejem ter biatloncem Olejem Einarjem Bjoerndalnom.

Medtem ko je Klaebo v cilju že pisal zgodovino, je bil Samer Tawk še daleč na progi. Ko je z več kot devetimi minutami zaostanka vendarle tudi sam prečkal ciljno črto in se uvrstil na 107. mesto, pa je bil presrečen. Objeli so ga Mehičan Allan Corona (105. mesto), Južnoafričan Matthew Smith (108. mesto) in Savdijec Rakan Alireza (109. mesto).

Leta 2018 je Tawk v Pjongčangu postal prvi športnik, ki je zastopal Libanon v smučarskem teku na zimskih olimpijskih igrah in se veselil novega nastopa v Pekingu. Leto pozneje pa je ležal v bolniški postelji in se spraševal, ali bo sploh kdaj še hodil.

"Bil sem mlad in nor ter smučal nekje v Libanonu, kjer ne bi smel, in padel sem 14 metrov globoko," je Tawk povedal za Deutsche Welle (DW).

Med smučanjem zunaj urejenih prog se je zgodila huda nesreča, v kateri jo je zelo slabo odnesel. "Zlomil sem si kolke na štirih mestih. Leva noga je bila 40-odstotno paralizirana. Strgal sem si sečnico, imel sem notranje krvavitve, zlomil sem si komolec in dlan," je naštel.

Na intenzivni negi je preživel več kot teden dni. "Sprva sem pomislil, ali bom sploh preživel, nato pa, če bom lahko še kdaj hodil," je priznal.

Sledilo je počasno in dolgotrajno okrevanje. "Nisem kompliciral stvari. Nisem preveč razmišljal, želel sem se le potruditi po svojih najboljših močeh in to sem tudi povedal zdravnikom," je dejal Tawk. "Začel sem z majhnimi koraki in ko sem videl le majhen napredek, sem bil neznansko srečen in motiviran," se spominja.

Že kmalu se je poigraval z mislijo na ponovno tekmovanje, na paraolimpijskih ali morda celo olimpijskih igrah. Ljudje okoli njega niso bili tako optimistični: "Večina zdravnikov je menila, da bi bilo skoraj nemogoče, da bi si stoodstotno opomogel."

Toda Tawk je želel vedeti, kako daleč lahko pride. "V prvem letu sem poskušal nazaj na tekaške smuči, vendar se nisem mogel premakniti več kot 10 metrov, leva noga tega ni zdržala in sem nenehno padal," se spominja.

Agonija se je nadaljevala še dve leti, vendar je vztrajal, čeprav je bila njegova tehnika veliko slabša. Trajalo je dolgo časa, preden si je rekel, da lahko spet trenira in resno razmišlja o svojem cilju. Videl je tudi olimpijske igre v Pekingu 2022, vendar le v trenerski vlogi, tekmovati še ni mogel.

Na olimpijske igre Milano Cortina pa se je vendarle vrnil kot športnik. Ves čas pa se je stvarno zavedal, da bi bile sanje o medalji utopija, tudi če se ne bi poškodoval. Pravi, da mu je jasno, da se ne more kosati s tekači iz močnih evropskih držav, kot sta Norveška in Švedska: "Tudi če se ne bi nikoli poškodoval, bi bilo to nemogoče, saj obstajajo države z bogato zgodovino v teku na smučeh, ki lahko porabijo milijone samo za treniranje."

Kot cilj si je zadal izpolnitev lastnih pričakovanj in tekmovanje z državami na podobni ravni, kot Libanon, denimo Mehika, Savdska Arabija, Maroko. Upal je tudi, da bi navdihnil svojo domovino, da se premakne na višjo raven. Meni, da bi se Libanon morda lahko začel uvrščati na stopničke čez približno 20 let.

"Libanonci vedo nekaj o zimskih športih, a ne veliko," je za DW dejal Tawk, ki bi si želel, da bi vlada storila več. Razočarano je pripovedoval, da v Libanonu za zimske olimpijske igre nimajo niti uradnega priznanja, niso imeli nobenega sestanka pred odhodom in nihče jim ni dejal 'srečno'.

Poleg Tawka, ki je bil na otvoritveni slovesnosti tudi zastavonoša, je v libanonski delegaciji le še en športnik - alpski smučar Andrea El Hayek, ki tekmuje v moškem slalomu.

Po vsem, kar je prestal, pa je Samer Tawk vseeno preprosto navdušen, da je v Milanu.