Paraolimpijske igre že desetletja zaokrožujejo olimpijsko športno leto

Potem ko je 8. avgusta na stadionu v Tokiu ugasnil olimpijski ogenj, ga bo 24. avgusta za dva tedna zamenjal še paraolimpijski. Plamenica v teh dneh končuje pot po Japonski, na slavnostnem odprtju v torek pa bo nato plamen paraolimpijskega gibanja zažarel tudi na letos osrednjem športnem objektu japonske prestolnice.

S tem se bo začelo največje tekmovanje športnikov invalidov. Paraolimpijske igre – kot krovna organizacija jih vodi IPC (Mednarodni paraolimpijski komite), za športnike invalide enakovreden Moku pri olimpijskem gibanju – so se po logistiki, številu udeležencev in zahtevnosti izvedbe že pred leti močno približale olimpijskim. Na marsikaterem področju je dela še več, saj mnogi športniki potrebujejo spremljevalce ali pa prilagoditve za dostop do objektov. Vsi pa si želijo, da bi imeli tudi podobno odmevnost v svetu športa. Na tem področju so v zadnjih letih in desetletjih dosegli velik napredek, a stremijo k še boljšemu statusu.

Številke bodo v Tokiu sicer podobne, kot so bile v Riu 2016 na doslej zadnjem srečanju športnikov invalidov. Tam je nastopalo več kot 4300 športnikov iz 159 držav, ki so se borili za 528 kompletov medalj. Osvajali so jih športniki iz 82 držav, tudi iz Slovenije. V Braziliji je pomagalo 15.000 prostovoljcev, obiskovalcev na paraolimpijskih tekmah pa je bilo kar 2,1 milijona.

Japonska vlada je pričakovano podaljšala ukrepe in v glavnem mestu ter še nekaj prefekturah še vedno veljajo izredne razmere. Zato gledalcem ne bodo dovolili vstopa na stadione in dvorane, igre pa bodo, kot so bile olimpijske, po tej plati povsem nova izkušnja za športnike. Teh bo v Tokiu približno 4400, olimpijska oziroma zdaj paraolimpijska vas pa je v dneh pred začetkom kljub omejitvam že živahna in sprejema udeležence iger. Med njimi bo tudi tokrat ekipa beguncev.

V Tokiu bodo skupno izvedli 539 tekem v 22 športnih panogah, prvič na paraolimpijskih igrah tudi v badmintonu in taekwondoju. Tokio pa bo obenem prvi prireditelj iger, ki bo takšno tekmovanje izvedel že drugič. Slovenija je že zelo dolgo del tega dogajanja, prvič so slovenski športniki invalidi še v ekipi tedanje jugoslovanske reprezentance nastopili v Heidelbergu leta 1972. Zgodovina paraolimpijskega gibanja sicer sega v leta po drugi svetovni vojni. V britanskem mestu Stoke Mandeville so leta 1948 pripravili prvo tekmovanje invalidnih športnikov.

Prelomnica leto 1988

Po letu 1960 in igrah v Rimu se je športno gibanje invalidov vse bolj širilo. Na vsakih naslednjih igrah je bilo več udeležencev in več različnih športnih panog. Po Rimu so sledile še igre v Tokiu 1964, Tel Avivu 1968, Heidelbergu 1972, Torontu 1976 in Arnhemu 1980 ter v Stoke Mandevillu in New Yorku 1984. Naslednji pomembni mejnik je bilo leto 1988.

Tega leta so bile igre v južnokorejskem Seulu, prvič so jih priredili na istih tekmovališčih, kjer so pred tem potekala olimpijska tekmovanja. Od Seula 1988 je postalo samoumevno, da vsak kandidat za olimpijske igre predstavi tudi kandidaturo za paraolimpijske, brez te pa ne bi mogel biti izbran za olimpijskega prireditelja. V novejši zgodovini paraolimpijskih iger so tako prizorišča vselej ista kot pri OI – Barcelona 1992, Atlanta 1996, Sydney 2000, Atene 2004, Peking 2008, London 2012, Rio 2016.

Medalje, ki jih bodo dobili športniki v Tokiu, so zasnovali posebej za paraolimpijske igre. Podobno kot za olimpijske so pri njihovi izdelavi uporabili reciklirane dele starih telefonov in drugih elektronskih naprav, pri oblikovanju pa je bilo glavno vodilo japonska tradicija, saj je na medaljah upodobljena značilna pahljača, med listi slednje pa so še različne podobe japonske narave. Poskrbeli so tudi za slepe in slabovidne, saj so medalje na obodu označili z različnim številom izboklin, tako da je mogoče tudi na otip ločiti zlato, srebro in bron.

Maskota paraolimpijskih iger pa je pravljično bitje Someity. Lik, ki spominja na japonske risanke po slovitih stripih oz. grafičnih novelah "manga", je bele in rožnate barve z velikimi ušesi. Ime je okrajšava japonskega izraza "someiyoshino", ki pomeni češnjev cvet, poleg tega pa izgovorjava spominja na angleški izraz "so mighty" (tako mogočen). Prireditelji so si maskoto zamislili kot pravljično bitje z nadnaravnimi močmi, po drugi strani pa tudi z notranjo močjo in odločnostjo, ki odlikujeta športnike invalide.