Pogum? Ne, preprosto Robert Hrgota!

Slovenija se veseli, mešana skakalna ekipa je podpisana pod prvo slovensko zlato olimpijsko medaljo na igrah Milano Cortina 2026. Nika Vodan, Anže Lanišek, Nika Prevc in Domen Prevc - v tem vrstnem redu - so uprizorili malo šolo skakanja na srednji napravi v Predazzu. V prvi vrsti vsem tekmecem. Višali so razliko z vsakim skokom, da bi ta na koncu dosegla skoraj 21 točk, pred najbližjimi zasledovalci. Dominacija, ki najbolje oriše moč ekipe. Rezultat, ki se zdi, kot nekaj neverjetnega, če se ozremo proti soboti, kaj šele ponedeljku.

Najprej sobota; Nika Prevc je osvojila naslov olimpijske podprvakinje in se čustveno zlomila. Želela je zlato, ker je vedela, da je tega sposobna. Ni ga osvojila, potočila solzo, kot to počnejo šampioni, a še naprej verjela v vse tisto kar je naredila v zadnjih sezonah, v tisto, kar jo uvršča, zgodovinsko gledano, med najbolj dominantne smučarske skakalke vseh časov. In čakala na trenutek, ko bo lahko prispevala delež v mozaik zlate celote. In je. Medalja nas štirih? Ne, medalja ekipe, ki je cel dan delala, besede, ki so mi dale misliti. Nika Prevc se je z njimi poklonila prav vsem, ki so pristavili k temu uspehu. V prvi vrsti starša takoj po tekmi, bratje do naslednje tekme, saj Nika, ko ob njej stoji Domen, čuti oporo, ki ji vcepi prepotrebno sproščenost. Sem začutil sinoči, na sprejemu v slovenski hiši. Pa Nika Vodan, energija katere ji doda odmerek izkušenj in seveda poglavar ekipe, Anže Lanišek, ki z nalezljivo energijo dela ekipo neskončno kompaktno.

Če nadaljujem s ponedeljkom; od Domna Prevca je skakalni svet pričakoval nič drugega, kot olimpijsko zlato. Morda od Anžeta Laniška uvrstitev na zmagovalni oder. Zgodilo se je vse drugo. Vodilni tekmovalec skupnega seštevka svetovnega pokala v Predazzu iz sebe ni iztisnil tistega, kar ima v nogah. Priljubljeni Žaba je odpovedal in to po tekmi priznal. Timi Zajc pa je bil pod ravnjo, ki jo je sposoben, a višje uvrščen od Laniška. Skratka, zaenkrat skakalna zgodba na olimpijskih igrah ni takšna, kot jo javnost pričakuje, kaže se duh olimpijskih iger, na katerih je vselej potrebno pričakovati nepričakovano. In nsledi mešana ekipa tekma, pred katero so Slovenci na papirju še naprej kandidati za medalje, ampak po zamajani stabilnosti zasedbe, ki je bila posledica doseženega na dveh tekmah, bi bil možen scenarij tudi, da Slovenija po dveh tekmah ostane pri le eni medalji. Sploh, ker so strokovnjaki že iskali vzroke za skromnejši uvod v ZOI. Odločitev Roberta Hrgote, da skakalci izpustijo uvodni dan za trening v Predazzu je bila samo ena od teorij, da Slovenija še nima medalje v moški konkurenci. Nadaljevalo se je z zgodbami ali je prav, da skače Lanišek na ekipni tekmi, glede na to, da je bil Zajc v boljši dnevni formi na uvodni preizkušnji. In še in še ... saj veste, v v slogu: V Sloveniji se vsi na vse spoznamo.

Kdor je pozorno spremljal mešano ekipno tekmo je lahko opazil detajl, ki se ne zdi pretirano pomemben, ampak je jasno govoril o tem, kaj si misli. Jezo, skoraj bes na obrazu Roberta Hrgote ob vsakem zamahu z zastavico, ko je dajal znak za nastop svojima varovancema. Predvsem zato, ker je vedel, da bi lahko Domen in Anže, že na posamični tekmi vzela vsak svojo medaljo. Ker ve česa sta zmožna. In pogled na doseženo na ekipni tekmi to potrjuje. Velenjčan, ki je v internatu na kranjski gimnazijii bival s Primožem Rogličem, tekmoval skupaj z Jurijem Tepešem, je verjel v ta scenarij. Prižgal iskrico moški polovici ekipe, da bi se šampionskega občutka nalezli še obe Niki. In veliko tvegal predvsem v primeru Laniška. 

Če ne bi zložil dveh skokov, kot jih je, bi Hrgota skoraj zagotovo odgovarjal na vprašanje: Zakaj na vrh zaletišča niste poslali Timija? Ker je vedel, kaj ekipa v danem trenutku potrebuje in imel po ponesrečeni tekmi nos in občutek za stvari, ki so večje od športa. Bil je tisti, ki je za pogovor z vsemi fanti, ki jih ima v Predazzu, izbral prave besede. In verjel, da se ponedeljek preprosto ne more ponoviti. Lahko pa se torek. Priložnosti za kaj takšnega sledijo ...