Reševanje smučarskih skokov, ali hvala, Slovenci?

Bilo je pred 35 leti, natanko 10. februarja, v dolini Fiemme, ko je Franci Petek na skakalnem stadionu v Predazzu doskočil, postal svetovni prvak, doživel trenutek, ko ti okrog vratu nadenejo zlato medaljo. Takrat sem imel nekaj manj, kot 8 let, spomnim se tistega roza dresa, številke 52, če me spomin ne vara, na dresu velik napis proizvajalca fotografske opreme z Japonske. Zgodovina, ki ne da se ponavlja. Če smo povsem natančni se nadgrajuje. Le igralci so isti – Slovenci.

Na olimpijskih igrah Domen Prevc z ekipo zbrano okrog njega. Fant, ki ni niti starejši brat Peter niti Cene. Če že, mešanica obeh; vsake toliko ima v glavi šalo, ki jo je sposoben stresti iz rokava, v prvi vrsti pa ima fokus potreben za doseganje vrhunskih rezultatov. In klik, da težavo, če se ta prikrade, pusti za sabo in gre naprej. Pa ne po stopničkah, ampak naravnost na vrh. Redki športniki, so sposobni po neuspehu, neuvrstitvi na zmagovalni oder na srednji skakalnici olimpijskih iger, resetirati glavo, poiskati rešitev, ob naslednjem nastopu na isti napravi navdušiti. Zakaj se vračamo na tekmo, ki sta ji sledila naslova olimpijskih prvakov na mešani ekipni tekmi (Nika Vodan, Anže Lanišek, Nika Prevc, Domen Prevc) in sinoči še naslov najboljšega na veliki skakalnici. Zato, ker se dnevno srečujemo z vrhunskimi športniki, ki se potem, ko zaostanejo za lastnimi pričakovanji, sesedejo.

Poiščejo pomoč okolice, psihologov, zdravnikov, prijateljev, da bi bili sposobni tekmovati, kaj šele zmagovati. Prevcu to uspeva, na ekipni tekmi je to uspelo Lanišku. Na treningih Timiju Zajcu, ki ga Slovenija potrebuje na najvišji ravni že v kratkem. Morda ga je za hip izgubila na novoletni turneji, ko je bil zaradi dresa diskvalificiran. A naslednja tekma, predstavlja naslednjo priložnost.In Slovenci, ko stopijo skupaj so sposobni poskrbeti za nemogoče. "Mene rezultat tako 'napali', da se še lažje osredotočim na naslednjo nalogo, da bi bil še boljši v prihodnosti," je v poznih večernih urah, po osvojeni zlati medalji, razmišljal 26-letnik, zaradi katerega v kraj s 4500 prebivalci pride tudi 500 slovenskih navijačev.

Z zanimanjem sem prisluhnil podatkom predstavnikov Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki so do včeraj prodali 1,27 milijona vstopnic za najrazličnejše dogodke v sklopu športnega vrhunca letošnje zime. Med obiskovalci je najbolj zaželen Bormio (94,5 odstotka), ko gre za prodajo vstopnic pa je razprodano tekmovalno turno smučanje, ki je sploh prvič na sporedu na olimpijskih igrah, 94 odstotno je razprodano hitrostno drsanje (najverjetneje tudi zato, ker mnogi želijo pozdraviti vplivneža in boksarja Jakea Paula, partnerja nizozemske zvezdnice Jutta Leerdam), na tretjem mestu lestvice pa so smučarski skoki, za katere so do uvodne preizkušnje na veliki skakalnici beležili 90 odstotno razprodanost dogodkov. Morda je bil sinoči odstotek še nekoliko višji. Pa ne, ker so smučarski skoki tako dober dogodek, da preprosto moraš biti na tribunah, ampak zaradi slovenskih navijačev. Edinih, ki se jih res sliši, sliši se njihove raglje (če jim jih na kontrolni točki ne odvzamejo varnostniki), vidi se slovenske zastave, ki jih ne prinašajo več na visokih drogovih (tudi te so jim na vhodu pobrali). Ja, Slovenci so rešitev za marsikaj. 

Domen Prevc ta hip za dvig priljubljenosti športa, ki izgublja na ugledu v svetu smučarskih skokov, kjer, ko bodo naslednjič delali red, morda tudi Slovence vprašajo za kakšen nasvet. In ja, tudi slovenska hiša v Predazzu je kraj, kamor je prijetno priti, ko je v Predazzu zaprto vse. Tam še vedno pogasijo žejo komurkoli. In kot sva se strinjala s švedskim novinarskim kolegom: "To je mesto, na katerem moraš biti!" Če to vidijo tudi tujci ... bo že držalo.