Začetek sezone bo še posebej razburljiv, saj v nasprotju z večino prizorišč na Baliju vse skupaj poteka v naravnem okolju, ki zahteva še kaj več kot le akrobatske sposobnosti.
Tudi tisti, ki je kdaj stal na le pet- ali desetmetrski bazenski skakalnici z metuljčki v trebuhu oziroma strahom v očeh zrl v vodno gladino ali pa se celo pognal v vodo, si težko predstavlja, kako je videti 20 oziroma skoraj 30 metrov visoko - s katerega skačejo najdrznejši na svetu.
Za laika je to videti kot skok v prepad, za profesionalce pa samo odskočna platforma, ki pravzaprav ni namenjena le 2- do 3-sekundnemu poletu v vodo, ampak izhodišče za številne salte, vijake in akrobacije.
In čeprav je večina tekem v marketinško ugodnejših urbanih okoljih St. Peterburga, Kobenhavna ali Mostarja, morajo na primer na tekmi na Baliju skakalci pokazati tudi nekaj plezanju podobne iznajdljivosti, da pridejo do izhodišča. A včasih sami na svojih skakalnih popotovanjih mejo potisnejo še višje. Celo največje legende tega športa Rhiannan Iffland, Orlando Duque, Jonathan Paredes in Gary Hunt pridejo do meje svojega znanja in poguma.
To so skoki z višine skoraj desetnadstropnih stavb, v vodo se prileti z blizu 100 kilometri na uro, prostora za napake preprosto ni.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.