Ali Zorman dosega (avto)gole?

8. mesto slovenske rokometne reprezentance na evropskem prvenstvu je uspeh? Odvisno, koga vprašate. Selektor Uroš Zorman je po vseh težavah s sestavo zasedbe v ciljih pred začetkom tekmovanja v Oslu in Malmöju govoril o tem, da je cilj uvrstitev iz skupine. Na Norveškem je Slovenija pisala zgodovino, najprej z igranjem tekme, na kateri je padel rekord po številu doseženih golov na eni tekmi evropskega prvenstva (41:40), dokler ta ni bil presežen nekaj dni kasneje ob snidenju Francije in Portugalske (46:38). 

Nadaljevala z zgodovinsko gledano eno največjih vrnitev po visokem zaostanku proti Švici. Pokazala navdušujoč značaj, uprizorila epski povratek, nekaj, o čemer bodo zagotovo v naslednjih tednih napisali odstavek v zgodovino evropskih prvenstev. Sledil je dvoboj s Ferskimi otoki, ki so ga slovenski reprezentanti igrali profesorsko, napredovali v drugi del z dvema točkama, imeli odprto pot tudi do polfinala.

Ampak pred njimi so bili tekmeci, ki v rokometnem svetu nekaj štejejo (Švedska, Madžarska, Hrvaška, Islandija). In če je selektor skupaj s sodelavci imel v prvem delu vse sestavine za zmagovalni recept, je drugi del tekmovanja razgalil vse težave Slovenije. Ko so tekmeci – tisti, ki danes razmišljajo, kako igrati polfinale, ko bodo na turnirju 5. oz. 6. – začeli rasti v igri, je Slovenija začela drseti v težave. 

Ne zaradi manjka kakovosti zasedbe, ampak zaradi dejstva, da so bili z energijo in kondicijo že na meji. Uroš Zorman lahko da nasvet, kako odigrati, ampak ko igralcu 'gori lučka za rezervo', niti glava niti telo ne zmoreta več realizirati ideje. In Ljubljančan Zut lahko z besedami le še spodbuja, motivira, iztiska iz igralcev zadnje hlape moči, gola pa ne more doseči namesto njih. Morda pa je v samem načrtovanju zgodbe dosegel kakšen avtogol, ki se odraža na končnem rezultatu.

V selekcijo se ne bi vtikal! Zormana sem kot igralca spoznal takrat, ko je bil na ekstremno nizki točki kariere, pri Ademar Leonu sprt z Manolom Cadenasom, ko je pripotoval po evropskem prvenstvu in srebrni medalji v Celje in talent pod taktirko Mira Požuna, izjemnih soigralcev in nabito polnega, na novo odprtega Zlatoroga, Celje Pivovarno Laško vodil do zgodovinskega naslova zmagovalcev Lige prvakov. In se vrnil na rokometni zemljevid kot eden najboljših organizatorjev igre na svetu. Ni prvi, ki mu je Celje rešilo kariero, brez dvoma jo je Aleksu Vlahu, razvijalo talent vratarja Miljana Vujovića in še koga. 

A kar bolj bode v oči, da je genialnost selektorja po evropskem prvenstvu zamegljena. Zasluži si vse pohvale za popolno transformacijo zunanje linije, odmik od rokometne ideje, da morajo biti zunanji igralci visoki, močni in skočni, po možnosti igrati obrambo in napad, saj je lahko menjava za hitrega tekmeca ključna za zmago.

Postavil je to, kar bi moralo Slovenijo odlikovati že pred leti. Hitra zunanja linija, brez silne višine, ogromno teka, da bi reprezentante tekmeci po igrišču 'lovili z lasom'. Ampak, ko se odločiš za takšen korak, potem iščeš igralce, ki to zmorejo. In, ki lahko, tudi če samo za 10 minut, razbremenijo v napadu, morda tudi v obrambi, tiste, ki na klop sedej zgolj zaradi izključitve.

Zares mladih rokometašev Slovenija, natančneje stroka ni odpeljala na turnir. Torej tistih, ki veliko tečejo. Ki imajo tudi zato, ker jih tekmeci še niso uspeli spoznati, rešitev za 10, morda 15 minutno razbremenitev prvopostavljenega na igralni položaj. Najmlajši šteje 22 let, Tarik Mlivić, igral je malo. Tudi Tim Cokan je nekdo, ki bi pri 24ih moral imeti izdatnejšo minutažo. Edini od 'mladih' je 23-letni Andraž Makuc, ki je priložnost pograbil z obema rokama in jo izkoristil. 

Športnik iz Rodika se je izstrelil med odkritja EP in zanimivo, ta isti Makuc čara že drugo sezono v celjskem dresu. Čara skupaj z 20-letnim desnim zunanjim Maijem Margučem, z organizatorjem igre, ki se preseli tudi na levega zunanjega Aljušem Anžičem. Konec koncev je to trio, ki se mu pridružuje Uroš Miličević, še nekdo, ki je že pri 26 letih in iz sezone v sezono napreduje. V obrambi in napadu. Kako bi se ti fantje odrezali skupaj z izjemnim Domnom Makucem in Blažem Jancem še nismo videli.

Igralci, ki so bili zagotovo spregledani. A to ni nujno krivda zgolj Zormana. Večja težava je, da gre za selektorja, ki je v prvi vrsti klubski trener. "330 dni na leto dela," je slikovito v intervjuju za 24ur.com povedal Branko Tamše. Predan je Slovanu, posledično nima časa za načrtovanje vsake malenkosti povezane z izbrano vrsto. 

Za razliko od štirih selektorjev, ki so misli preusmerili v pripravo reprezentanc na polfinalni dvoboj. Kar trije so Islandci, torej prihajajo iz manjše države, kot je Slovenija. In potem nastopi vprašanje – ali ima Slovenija denar za poklicnega selektorja? Odgovor poznate. Čeprav je rokomet med vsemi kolektivnimi športi, ki Slovenijo delajo prepoznavno v svetu, najcenejši. Cenejši od odbojke, košarke in nogometa ...

Manjkajoči Mitja Janc bi bil zagotovo nekdo, ki bi lahko zasedbi dodal veliko, tudi Vlah je pri Kielcah vsestranski posameznik, ki lahko v vsakem trenutku naredi razliko. A za model igre, ki ga je Zorman vzpostavil in si zasluži pohvalo, bo potreboval tudi zelo mlade igralce. Drznost na ravni Francije, ki je pred leti pri 17ih ponudila priložnost Nikoli Karabatiću, ali pa Španije, ko je Aleixa Gomeza opremila z dresom izbrane vrste. Tisto, kar Sloveniji manjka, da bi se približala polfinalu na največjih tekmovanjih. Nekaj, čemur so se Blaž Janc in druščina približali. A žal, v drugem delu, po tekmi z Madžarsko, so bili izpraznjeni. Kar pride do izraza v ključnih trenutkih dvoboja.

Dejstvo je, tudi razpored igranja dveh tekem v manj kot 24 urah je nekaj, kar reprezentanci, ki ima v rotaciji malo igralcev, predstavlja veliko težavo. In je tema za Rokometno zvezo Slovenije, njihove najvidnejše predstavnike, da se združi z večjimi zvezami in poda protest, da se kaj takšnega v prihodnje ne bo dogajalo. Izzivov je veliko, od polfinalnega nastopa na olimpijskih igrah, so šle stvari v smer, ki je ni nihče pričakoval. S slovesom prenekaterega člana strokovnega štaba in spremljevalnega osebja. 

In čas je, da se pripravi strategijo za obdobje, ki sledi. Razdela temelj, torej, kaj reprezentanca potrebuje za rast v vseh pogledih. In spremlja delo vseh slovenskih klubov, saj tudi v Slovenj Gradcu, Velenju, Škofji Loki, Trebnjem in še kje, morda celo v drugi ligi, raste igralec, ki ga Slovenija potrebuje. Nujno, da bi lahko zarisala dolgoročno strategijo. Za vrhunske rezultate. In osmo mesto vrhunski dosežek ni. Je pa rezultat, ki se ga da nadgraditi.