'Ameriški nogomet ima v Sloveniji veliko potenciala, potrebuje le posluh ljudi'

Michael Hurley zase pravi, da je "vsakdanji srednješolski učitelj", ki živi za šport. Ko živiš v zvezni državi, kot je Teksas, pravzaprav druge izbire nimaš. Ameriški nogomet je tam najpomembnejša postranska stvar na svetu, Dallas Cowboys pa najvrednejša ekipa na svetu. 700 milijonov dolarjev vrednejša od najvišje uvrščene nogometne ekipe na Forbesovem seznamu (Manchester United). A učenje ni njegovo edino poslanstvo v življenju. Kot pripadnik ene izmed cerkva, ki svoje ljudi pošilja širom sveta, da bi širili vero, se je na začetku 90. let in prelomu tisočletja večkrat znašel v Evropi, prvotno na Češkem. "Leta 1991 smo bili kot misijonarji naše cerkve poslani v Brno. Moravska je bila v tistem času po statistikah 80-odstotno ateistična. Med bivanjem naše družine na Češkem je nekega večera k meni pristopil sin in mi dejal, da je v mestu opazil letake, češ da je zvečer organizirana tekma ameriškega nogometa. Napol v smehu sem mu razložil, da "football" v Evropi pomeni nekaj drugega kot doma v Teksasu. Ker sem bil tistega večera zaseden, se je sin sam odpravil na tekmo," se Hurley spominja začetkov svojega delovanja na južnem Češkem.

Za kar se je zdelo, da je šlo za enkraten dogodek, pa se je izkazalo, da je bil začetek ameriškega nogometa v Brnu. Ni bilo namreč tekme. Nekaj lokalnih zanesenjakov si je želelo ustanoviti ekipo. Problem je nastal, saj niso poznali prave tehnike, niso poznali vseh pravil. Potrebovali so trenerja. Hurley je to postal "neprostovoljno", saj je njegov sin prisotnim obljubil, da bo oče tisti, ki bo vodil ekipo. Kljub temu da je imel zgolj dve leti izkušenj kot trener, je bilo to več kot vsi zbrani. Po nekaj nadaljnjih srečanjih so bili junija 1991 ustanovljeni Brno Alligators. A prišel je čas, da se Hurley vrne v Teksas. Ker pa ga je pritegnil jezik, predvsem pa ga je, tudi kot učitelja geografije, zanimal ta del stare celine, se je odločil, da se znova vrne. "Med našim delom na Češkem, sem navezal stike z nekom v Mariboru. Pogovori so v večini potekali o misijonarskem delu, a je pogovor zašel tudi na ameriški nogomet. Slovenija takrat še ni imela ekipe."

Po prihodu v Slovenijo leta 2001 ni izgubljal časa. Želel si je nadaljevati misijonarsko, pa tudi nogometno poslanstvo. Tokrat pa je delo, promocija, nabor in rekrutiranje slonelo izključno na njegovih ramenih. "Imel sem natisnjenih približno 100 letakov, ki mi jih je eden izmed znancev pomagal prevesti v slovenščino. Napis "ameriški nogomet", čelada, žoga. Nalepil sem jih na oglasne deske vseh fakultet in študentskih domov. Na prvem sestanku je bilo prisotnih zgolj nekaj fantov. A to je bilo dovolj. Oni so povedali svojim prijateljem, njihovi prijatelji naprej svojim prijateljem. Tako se je stvar začela razvijati," se začetkov spominja Hurley.

Začetki so bili vse prej kot lahki

"V Sloveniji ljudje niso poznali športa, posledično ni bilo na voljo opreme. Najbližja trgovina je takrat bila na Dunaju. Zato sem vsakič, ko sem odšel nazaj v Ameriko, s seboj prinesel rabljeno opremo. Žoge, majice za treninge, ščitnike za ramena, hlače. Kar koli sem lahko dobil zastonj, sem prinesel v Slovenijo. Na eni izmed srednjih šol, na katere sem se obrnil s prošnjo po rabljeni opremi, so pravkar dobili približno 50 kompletov hlač. Ob prvem pranju jih je nekdo opral skupaj z rdečimi nogavicami in pet parov se je obarvalo rožnato. A so zavrgli vse. Preostale, povsem bele pare, sem pripeljal v Slovenijo," pove Hurley, ki se zaveda, kako težko je bilo orati ledino. Silverhawksi so takrat šele začenjali svojo pot, prvih nekaj tekem pa so morali celo odigrati v uniformah, ki so pripadale eni izmed srednjih šol v Teksasu, saj denarja za lastno opremo ni bilo. Prav tako niso imeli lastnega igrišča, kjer bi lahko trenirali. Znašli so se, kot so se lahko. Treninge so opravljali na ragbi igrišču Emona v Stanežičah. Pred vsakim treningom je vsak izmed igralcev prispeval toliko, da so lahko tisti dan trening opravili. 

"Gre za problem pripadnosti. V Sloveniji, kjer šport ni bil razvit, se ljudje oziroma podjetja, ki so imela možnost, da bi ekipo sponzorirala, za to niso odločila, saj se niso mogli identificirati kot navijači novonastale ekipe. Šport so videli skozi prizmo zaslužka, kar pa jim ameriški nogomet v tem okolju kot povsem nov šport ni mogel ponuditi. K sreči smo imeli nekaj fantov, ki so znali šport "prodati" medijem. S tem, ko smo šport približali medijem, smo storili pomemben korak naprej, a je bil napredek še vedno zelo počasen. Sčasoma so se pojavili posamezniki, ki so nas finančno podprli, a ni bilo nič oprijemljivejšega," o enem izmed glavnih problemov, s katerim se šport v Sloveniji sooča še dandanes, pove Hurley.

'Slovenija je država, ki ima veliko igralskega potenciala za ameriški nogomet'

"Na domačih tekmah je tekmo vedno spremljal govorec, ki je gledalce informiral, kaj se dogaja na igrišču. Sproti je razlagal pravila. V posameznih primerih tudi sodniki niso točno vedeli, kaj se dogaja, saj je bil to popolnoma nepoznan šport, tudi za sodnike. Ameriški nogomet je šport, ki je izjemno privlačen za gledalce, a je do stopnje, ko postane resnično zanimiv, ko navijači začnejo uživati ob spremljanju tekme, potrebnega veliko časa. Obstaja namreč kar nekaj pravil, ki jih mora človek razumeti, preden bo razumel, kaj natanko se dogaja," se začetnih ovir vsakega navijača zaveda Hurley. "Slovenija je država, ki ima veliko igralskega potenciala za ameriški nogomet, a treba je šport približati širšemu krogu ljudi. Če tega ne znaš, ne boš imel bazena igralcev, ki bi se lahko, ko dosežejo starost 17 let, pridružili "pravi" (kontaktni) ekipi. Začeti je treba v osnovnih šolah, z nekontaktno različico športa. Kasneje se fantje v srednjih šolah ali na fakultetah pridružijo osrednji ekipi. A moraš imeti ljudi, ki ti prisluhnejo. Ljudi, ki imajo energijo in zagon. Prepričan sem, da Slovenija to ima."

Zakaj ravno ameriški nogomet? "Ta šport človeku ponudi širino, ki je drugi športi ne premorejo. Vsak ekipni šport je znan po tem, da prijateljske vezi, ki jih spleteš v času treniranja, ostanejo za vse življenje. A težava pri nogometu je, da ima vsaka ekipa na tekmi na voljo samo tri menjave. Tudi pri košarki, če rezultat ni trideset točk razlike, ne dobijo možnosti vsi. To fante oziroma punce potre. Na neki točki ne gre samo za druženje. Želiš si igrati. Zato je ameriški nogomet tako poseben. Vsako akcijo lahko trener na teren pošlje novih 11 igralcev, menjave potekajo nenehno. Vsi dobijo možnost, da se dokažejo, če ne v napadu ali obrambi, pa na "special teamih". Ni potrebno, da si najboljši igralec, da ti trener da priložnost. V prvi ekipi Silverhawksov je brat enega izmed igralcev treniral hokej. Ker nismo imeli nikogar drugega, je nekaj tekem za nas brcal. Po treh odigranih tekmah pa odšel v Ameriko in nadaljeval svojo hokejsko pot," o raznovrstnosti ameriškega nogometa, ki zdaj v Sloveniji obsega sedem ekip kontaktne različice in sedem ekip nekontaktne različice, pove Hurley, ki se želi čez tri leta, ko se bo lahko upokojil, v Slovenijo tudi vrniti.

Kakšna pa je njegova napoved za prihodnost športa v Sloveniji? "Neizbežno je, da se bo šport preselil tudi v Evropo v takšnih razsežnostih, kot deluje v Ameriki. Vsako leto je vse več NFL tekem v Londonu, na Poljskem je več kot 50 ekip, Avstrija ima štiri range lige, v katerih igra več kot 40 moštev. Že zdaj ima Slovenija možnost, da se tukaj vzpostavi močna zveza, ki bi se lahko pohvalila s svojo ligo. Gre za izjemno popularen šport, globalen šport. Le posluh javnosti in sponzorjev je potreben," je optimističen Hurley.