Ana Ivanović: Pogrešam velike turnirje in adrenalin, ampak sem srečna

Slaven Bilić se je dotaknil življenja Ane Ivanović po koncu profesionalne teniške kariere in jo vprašal, ali v sedanjem delu najde tekmovalnost, ki jo je imela v športu. Nekdanja najboljša teniška igralka sveta je bila odkrita: "Ne. Mislim, da se takšna vrsta adrenalina ne more ponoviti. Ta občutek, ko igraš na osrednjem igrišču in nastopaš na velikih turnirjih, preprosto takšnega adrenalina ne moreš ponovno doživeti."

Čeprav je priznala, da pogreša velike turnirje, je povedala, da odločitve o koncu kariere nikoli ni obžalovala: "Seveda to ni bil lahek korak in ni bilo lahko zapustiti tenisa, saj je od mojega petega leta predstavljal moje življenje, mojo prvo ljubezen, nekaj, kar sem resnično imela rada in v čemer sem bila zelo dobra. Toda imela sem občutek, da je to pravi trenutek zame. Želela sem si nekaj drugega, slediti nekaterim drugim potem, za katere sem videla, da jih lahko izberem. Pogrešam velike turnirje, pogrešam tekmovanje, pogrešam ta občutek, ta adrenalin, vendar svoje odločitve ne obžalujem. Zelo sem srečna s tem, kar imam zdaj."

Spomnila se je tudi svojih športnih začetkov in razkrila, da so ji bili starši od samega začetka največja opora: "Oče je igral košarko in bil zelo nadarjen, vendar ga njegov oče ni podpiral in se ni smel ukvarjati s športom, saj je bilo takrat pomembno študirati in imeti službo. Ko sem se začela ukvarjati s športom, mi je oče od začetka govoril: jaz te bom vozil na treninge in te podpiral, če je to tvoja vizija. Nikoli nisem čutila nobenega pritiska. Samo podporo."

Med pogovorom o otroštvu se je spomnila tudi trenutka, ki je po njenih besedah spremenil njeno teniško pot. Čeprav je bila takrat še deklica, je staršema zelo samozavestno in zrelo pojasnila, zakaj želi skupinske treninge zamenjati z individualnimi: "Mamo in očeta sem že večkrat vprašala, ali bi lahko obiskovala individualne treninge. Rekla sta, da je to precej drago in da si tega ne moreta privoščiti. Nekega dne, ki ga ne bom nikoli pozabila ... mama je kuhala, jaz pa sem pristopila k njej in ji rekla, da ji moram nekaj povedati: želim trenirati individualno, toda če menita, da za to ni denarja, potem je bolje, da preneham, saj če bom nadaljevala treninge v skupini, bosta še naprej plačevala, jaz pa ne bom napredovala – zato to nima nobenega smisla."

Ob spominu na finale Roland Garrosa leta 2007 in poraz proti Justine Henin je priznala, kako težko je prenašala poraze: "Porazi so bili zame konec sveta." Po porazu v Parizu je sledil še en boleč poraz v finalu Odprtega prvenstva Avstralije, vendar so ji prav te izkušnje leto pozneje pomagale v Parizu, ko je osvojila Roland Garros in postala najboljša teniška igralka sveta.

"Nikoli ne bom pozabila tistega poraza proti Justine, ko sem, kot pravimo, popolnoma otrpnila, čeprav sem ves turnir igrala odlično, potem pa sem prišla v finale in se nenadoma zavedela, kje sem in kaj se dogaja. Žogice za servis nisem mogla več vreči v zrak, nisem se mogla premakniti, noge so mi odpovedale. Nato je prišel Australian Open, kjer sem v finalu izgubila proti Šarapovi. To je bil eden mojih težjih porazov, saj sem se počutila pripravljeno. Na Roland Garrosu leta 2008 pa se je veliko stvari že sestavilo. Prišla sem z izkušnjami. Turnir nikakor ni bil lahek, v finalu sem vedela, da je Safina utrujena, pomagale so mi izkušnje in bila sem res osredotočena."

Zmaga na Roland Garrosu ji je prinesla tudi velik sprejem v Beogradu, vendar kot pravi, ji je ostala ena neizpolnjena želja: "Edina stvar, ki jo obžalujem, je, da nikoli nisem igrala domačega turnirja, pred svojimi navijači. Mislim, da je to za vsakega športnika poseben občutek."

Med pogovorom o obdobju, ko je bila prva teniška igralka sveta, se je spomnila tudi enega najtežjih trenutkov svoje kariere. Zaradi poškodbe je morala odpovedati nastop na olimpijskih igrah v Pekingu. "Po Wimbledonu sem imela sklop treningov in takrat sem se poškodovala. Na desnem zapestju se mi je pojavila cista, zelo kmalu zatem pa so bile olimpijske igre v Pekingu. V Peking sem odšla v upanju, da bom lahko nastopila, in to je bil morda najtežji trenutek moje kariere, ko sem morala kot številka ena odpovedati olimpijske igre, na katerih bi zastopala svojo državo," je povedala ena najbolj znanih teniških igralk.

Ob vprašanju, kje je našla moč, da se leta 2015 vrne med najboljših pet, je spregovorila o duševni moči in psihologiji, ki jo je vedno zanimala. Spomnila se je tudi pogovora z bratom, ki je v tistem trenutku spremenil njen način razmišljanja: "Želela sem študirati psihologijo in psihologija me še danes zelo privlači. V nekaterih trenutkih sem se znašla v težkih čustvih. Želela sem se skriti in pobegniti. Spomnim se, ko mi je brat Miloš med enim od pogovorov rekel: Ana, resnično, koga briga?! Delaj zase. Ves čas želiš zadovoljiti nekoga drugega. Bodisi sponzorje bodisi pričakovanja drugih o tem, kaj je dobro zate, ali pa tisto, kar govorijo ljudje. Delaj tisto, za kar sama misliš, da je najbolje! To je bil zame res nekakšen ponovni zagon."

Anina odločitev o tem, da konča profesionalno kariero, kot je priznala, ni prišla čez noč: "Dolgo je zorela. Spomnim se, da sem že pri dvajsetih govorila, da nisem oseba, ki bi igrala do štiridesetega leta. To me nikoli ni privlačilo, ker sem si želela, da bi v življenju počela tudi druge reči."

"Leto 2015 sem začela odlično. Nato sem odšla v Avstralijo in neko jutro, dva ali tri dni pred turnirjem, sem z nogo udarila v vrata in si zlomila mezinec. Odločila sem se, da bom igrala pod vplivom zdravil, vendar nisem mogla. Nato se je vse preneslo še na koleno, imela sem bolečine v kolenu in vse to je počasi pripeljalo do tega, da sem bila psihično izčrpana in da sem se borila z vnetji. Nisem več imela tistega občutka, da bi se lahko ponovno vrnila v sam vrh."

Potrdila je, da svoje odločitve nikoli ni obžalovala, nato pa odkrito spregovorila o napadih panike: "Veliko časa sem preživela v boju sama s seboj, ker sem bila v središču pozornosti. Ta del moje kariere je izginil. V zadnjih letih sem doživljala zelo močne napade panike, ko sem stopala na igrišče. O tem nisem nikoli govorila, vendar sem imela zelo hude napade panike. Ljudje so se potem spraševali, kaj se nenadoma dogaja sredi dvoboja in zakaj moja igra pade, v resnici pa se je pri meni sprožila panika in preprosto nisem več mogla. Zagrabil me je strah, da bom morala naslednji dan ponovno stopiti na igrišče in igrati pred ljudmi."

Plazma Športne igre mladih, največja evropska amaterska športna prireditev za otroke in mlade, kot lastnik in nosilec pravic oddaje (Ne)uspeh prvakov po Staniću in Džombi s sodelovanjem s Slavenom Bilićem nadaljujejo gradnjo še ene platforme, ki bo navdihovala mlade generacije.