Ana Velenšek (ob Fabiju) kaže pot mlajši sestri Klari Apotekar

Slovenski judo športni javnosti nasmeh na obraz pričara praviloma vsaka štiri leta, ko nastopi čas olimpijskih iger. Plemenita borilna veščina predstavlja svojevrstno zagotovilo, da bo dežela na sončni strani Alp postala bogatejša za kakšno žlahtno odličje. Judoisti se iz največjega tekmovanja tradicionalno vračajo z medaljami. Na zadnjih igrah v Riu de Janeiru je olimpijska prvakinja v kategoriji do 63 kilogramov postala Tina Trstenjak, v kategoriji do 78 kilogramov je, kljub hudi poškodbi kolena, bron osvojila Ana Velenšek. Obe članici celjskega kluba z'dežele Sankaku. Čeprav se je nabiranje točk za kvalifikacijsko normo za naslednje olimpijske igre v Tokiu šele dobro začelo, obe garata prav za uspeh na Japonskem.

"Dejala bi, da nisem več novinka v omenjeni konkurenci. Že nekaj priprav med tekmovalkami na 78 kilogramov je za mano, tudi nekaj borb. Res je lepo zmagati, kot je bilo to na veliki nagradi Zagreba, a to je samo impulz, ki ti sporoča, da moraš v prihodnje še bolj garati, biti še bolj osredotočen na vsak trening posebej," je za 24ur.com povedala bronasta iz Ria, ki ima podobno zahtevno pot, kot jo je pred leti imela njena klubska kolegica Lucija Polavder. Manjka ji nekaj kilogramov, kot jih je Polavderjevi, a je v nasprotju z njo višja, posledično hitrejša:

"Drži. Ampak danes v konkurenci nad 78 kilogramov ni več toliko ekstremno težkih nasprotnic. Veliko je takšnih, ki so visoke, hitre in zelo močne. Vem, čemu se moram približati, razumljivo potrebujem še nekaj kilogramov mišic, pridobivanje teh pa ni najbolj enostavno. A verjamem, da bo vse ob svojem času na mestu. Tudi program dela je tako narejen."

Velenškova nikoli ni imela posebnih težav z načrtovanjem teže, vseskozi je bila v kategoriji do 78 kilogramov blizu meje, a je praktično nikoli ni presegla. In pridobljene izkušnje uspešno prenaša na mlajšo sestro Klaro Apotekar, ki bi lahko bila čez dve leti nevarna tekmicam v Tokiu. Ob predpogoju, da bo zdrava, da bo napredovala, kot ji to uspeva ta hip.

Mlajša, a bistveno višja
Klara Apotekar je visoka 186 centimetrov, deset več od šest let starejše sestre. Želi si po njenih stopinjah, od nekdaj jo ima za vzornico.

"Spomnim se še, kako smo s starši odhajali na turnirje in gledali Ano. Kako zavzeto smo bili pred tv-sprejemniki, ko je nastopala na največjih tekmah. Vsekakor se v tebi prebudi želja, da bi bil nekoč podobno uspešen, a v judu ni bližnjic, treba je delati preudarno, garati vsak dan. Tudi ko si popolnoma izčrpan, narediti še tisti zadnji korak, da bi bil nekega dne uspešen," dodaja Apotekarjeva, ki se zaveda, da v judu, kar si naredil včeraj, danes ne šteje več:

"V Zagrebu sem osvojila končno 2. mesto, že naslednji dan so se začele naporne mednarodne priprave. Veseli me, da je Ana ob meni. Ko sem povsem izčrpana, je ona tista, ki mi z besedami spodbude da jasno vedeti, da je treba zdržati še nekaj minut."

Če bo tudi Apotekarjevo krasila nepopustljivost, lahko še daleč pride. Zaradi njene višine tekmicam ni prav enostavno. Njena olimpijska izkušnja je sladka, bila je sparing partnerka sestri ob uspehu na olimpijskih igrah v Riu. Tako kot denimo Trstenjakova poznejši olimpijski prvakinji Urški Žolnir v Londonu. Pot pozna, za nasvet se lahko vedno obrne na starejšo in izkušenejšo sestro, ki pa, in tega se dobro zaveda, na tatami ne bo stopila namesto nje.