O slovenskem klubskem rokometu se govori in piše veliko več kot skozi celotno tekmovalno leto. Kako ne, na sporedu sta druga polfinalna obračuna sezone, morda po sobotnih obračunih dobimo že oba finalista tekmovanja, morda ne. A ne govori in piše se zato, ker bi si to igralci prigarali na terenu, ampak zaradi sojenja, domnevno spornih sodniških odločitev, dogajanja po tekmi na Kodeljevem, besednega obračunavanja in branja z ustnic v slogu 'kaj je, kdo, komu rekel'. Napačna smer za dokončno prebujenje speče športne panoge, ki je Sloveniji v preteklosti prinesla toliko lepega, toliko veselja, takšne in drugačne sprejeme.
Krivci? Za prepir sta vselej potrebna vsaj dva, a v rokometni Sloveniji se zdi, da je krivec le eden. Rokometna zveza Slovenije, ki temu ne naredi konca. Če so težava slovenski sodniki, o katerih se te dni toliko govori in piše, potem je potrebno iskati alternativo. Če se po dodatna pojasnila zatekajo na Mednarodno rokometno zvezo (IHF), jasno kažejo, da vsem strokovnjakom, ki jih imajo pod svojim okriljem, bodisi zaposlene na Leskovškovi bodisi na plačilnem seznamu kot samostojne podjetnike (športne delavce), ne zaupajo v popolnosti. Čeprav so to legende sodniškega poklica, tudi nekdanji delegati ... očitno je potrebno razmišljati v smeri, da se dogovorijo s katero od rokometnih zvez zunaj slovenskih meja, da bi bilo v prihodnje drugače. Vsaj sporočilo, ki ga pošiljajo, je takšno.

In vse dogajanje, obtoževanja, mečejo slabo luč na slovenske klube. Ali morajo ti poročati, kaj se dogaja generalnemu sponzorju, ki je po možnosti v rokah tujih lastnikov? Iz Trebnjega, od koder sem prejel odgovor, kjer jim je sodniških krivic dovolj, so odgovorili zelo jasno: "Seveda!"
Kdo bo izgubil največ?
Jasno, klubski rokomet, posledično reprezentanca. Igrati proti Trebanjcem ali pa v Trebnjem je od nekdaj izjemno zahtevno. Še iz časov Akripola, ki se je dolgo prebijal med elito in ko je enkrat vstopil v 1. ligo, si je hitro izboril viden položaj. Garancija za uspeh so bili doma vzgojeni igralci. Saj veste, tisti, ki so dovolili pretok žoge, igralcev mimo obrambe pač ne. Kot denimo Roman Zarabec. In do danes se ni prav veliko spremenilo, gre za vroč teren, kjer ni enostavno osvojiti točk.

A morda je prav trenutno stanje, torej, da se na Dolenjskem bolj kot z igro in pripravo na tekmo ukvarjajo s sojenjem, domnevnim oškodovanjem na obračunu s Slovanom, nekaj, kar koristi tekmecem. Ne čudi, da avtorju teh vrstic pride na misel vprašanje za enega ključnih operativcev trebanjskega kluba, ali bodo sploh igrali drugo tekmo polfinala DP ali je bolj realen scenarij bojkot. Sploh če odgovora Rokometne zveze Slovenije na temo sojenja na tekmi s Slovanom ne bodo prejeli do sobote. "Zavedamo se, da dokončne odločitve organov RZS do naslednje tekme zagotovo ne bomo dobili. Tudi če bo prvostopenjski organ odločil, to še ni dokončna odločitev, ker zoper njo obstaja možnost pritožbe in se bo na sprejeto odločitev pritožil vsaj eden od udeleženih klubov," je za 24ur.com odgovoril predsednik kluba Anton Janc, ki si želi le eno: Pričakujemo, da bodo organi RZS odgovorno pristopili k obravnavi pritožbe in ugotovili, da so se zgodile bistvene kršitve Rokometnih pravil, ki so imele odločilen vpliv na rezultat tekem, ter bodo sprejeli odločitev, da se te napake odpravijo na ustrezen način. Ali s ponovitvijo zadnjih 12 sekund, kar se nam zdi najbolj pravilno, ali pa ponovitvijo celotne tekme.
Ali je to izvedljivo? Težko soditi. Sam sem dve vprašanji na RZS naslovil včeraj, malo po 8. uri, odgovora do objave današnjega članka nisem prejel. Če so pravila jasna, Slovenija pa premore kar nekaj vrhunskih sodnikov, ki redno nastopajo na največjih tekmovanjih, piskajo najpomembnejše obračune, mislim, da to ne bi smela biti težava. Tudi sodniške legende so še vedno aktivne.
Ne le trener, ampak tudi selektor
Pa še osebni pogled. V že tako naelektrenem ozračju na relaciji Ljubljana–Trebnje bo potrebno ne glede na pomanjkanje časa zaustaviti poniževalno komunikacijo trenerja Slovana Uroša Zormana. Ne zato, da je šel predaleč, tega nimam namena soditi, ampak je selektor, torej predstavlja vrh trenerske piramide v Sloveniji, zgled nekoga, ki ga je vredno posnemati. V Celju navijači niso preboleli oznake 'z vasi', kar je po besedah trenerja posledica kazanja sredinca teh istih, s katerimi je besedno obračunal. A tu se ni zaustavil. Po tekmi s Trebanjci je navijačem sporočil, da sta on in Višček (Jure Višček je dolgoletni mecen trebanjskega kluba) dvignila klub na raven, na kateri je danes. Vsekakor drži, ampak Zorman ni vzgojil igralcev, ki so in bodo večni simboli trebanjskega rokometa, če želite njihove šole, ki poosebljajo, kaj in kdo je Trebnje v slovenskem rokometnem prostoru. V mislih imam Sebastijana Skubeta, njegovega brata Staša, Miho Zarabca ... in še koga. Je pa res, da je prepričal številne obetavne v selitev na Dolenjsko, danes pa so nosilci igre Slovana.

In še to – navijači Trebnjega, Celja in številnih drugih slovenskih kolektivov tvorijo skupino podpornikov slovenskega reprezentančnega rokometa. Z nakupom vstopnic in glasnim navijanjem. Torej si zaslužijo spoštovanje.























































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.