Slovenski praznik sredi Alp, ki ga ni preprečila niti Lopezova etapna zmaga

Zgodovinski prvi vzpon dirke po Franciji na prelaz Loze in še bolj zgodovinski dvoboj Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja so v živo spremljali številni slovenski navijači. Mnogi med njimi so dopoldanske ure zatišja izkoristili tudi za vožnjo na že omenjeni prelaz, prav vsi pa so v en glas zagotavljali: "Kolesarje čaka pravi pekel, a končal se bo zmagoslavno." In res se je, pa čeprav je v cilju roke prvi v zrak dvignil Kolumbijec Miguel Angel Lopez. Etapni zmagovalec bo hitro pozabljen. To, da ima naša država na najpomembnejši kolesarski dirki na svetu dva vodilna, ki ju visoko v Alpah bodri na stotine, morda tisoče Slovencev, pa bo živelo za vse večne čase.

Računali smo, da bomo na kraljevski etapi videli dvoboj "mož na moža" med dvema – še vedno – najboljšima kolesarja na letošnji francoski pentlji. O tem ni dvoma. Slovenski prevladi so na poti do vrha prelaza Loze prikimavali vsi. Zdelo se je se tudi, da so kolesarji, ki so krojili vrh dirke v prejšnjih letih, bolj ali manj preteklost. Kot da bi bili lanski uspehi prvega domačega ljubljenca Juliana Alaphilippa že pozabljeni, so bili napisi na in ob cesti, ki vodi na prelaz Loze, tako kot sama dirka, v znamenju naših kolesarskih asov. Letošnji šov sta ukradla slovenska bisera, lokalni navijači pa so se očitno le začeli privajati na to.

"Veliko Francozov je šele zdaj spoznalo oziroma izvedelo za Slovenijo. Veliko jih sicer tega ne odobrava, ker ima vsak svojega favorita in ker je razvrstitev taka, kot je," nam je povedal eden od slovenskih navijačev, ki je odhod na Tour načrtoval vse od lanske Vuelte, ko je Roglič Sloveniji privozil prvo tritedensko etapno dirko v zgodovini, tedaj 20-letni Pogačar pa je končal kot tretji.

Po izjavah sodeč se je sicer zdelo, da slovenski del občinstva, zbranega ob trasi 17. etape, končno zmago nekoliko bolj privošči izkušenejšemu Rogliču, ki je imel tokrat v zadnjih kilometrih z naskokom največ podpore. Napisi v njegovo čast so krasili pobočja, ceste in številne transparente navijačev. Tudi to, da je Pogačar mlad in bo še imel čas, je bilo moč slišati, ko smo jih vprašali, zakaj bi si Roglič bolj zaslužil rumeno majico. 

Prav v zadnjih kilometrih se je sicer izkazalo, da "Pogi" le ni tako nezlomljiv, saj ubijalskemu tempu devet let starejšega rojaka ni uspel slediti, in bo moral na svojo prvo rumeno majico po vsej verjetnosti počakati še vsaj leto dni. Na koncu je Roglič skupno prednost povečal na 57 sekund, Pogačar, ki se je ob prihodu v cilj izčrpan usedel na tla, na noge pa so mu kasneje pomagali člani osebja UAE Team Emitaresa, pa je ohranil drugo mesto, čeprav se mu je zmagovalec etape Miguel Angel Lopez nekoliko približal. 

A končni rezultati so bili ob slovenskem navijaškem prazniku visoko nad mejo 2000 metrov nadmorske višine drugotnega pomena. Bolj pomembno je bilo to, da je Francijo preplavila navdušena množica s sončne strani Alp. Da sta Roglič in Pogačar, pa tudi preostali trije Slovenci (Jan Polanc, Luka Mezgec in Matej Mohorič) le dobili podporo, ki si jo nedvomno zaslužijo. In predvsem, da so Francozi spoznali, da Slovenija nikakor ni več kolesarski "outsider", temveč država, ki se ji na račun že večkrat omenjenih tudi v prihodnje obetajo vrhunski športni uspehi.