Celjani so v Nemčiji večkrat viseli na robu. Prednost iz prve tekme se je topila, pritisk je rasel, tribune so vrele. A prav v teh trenutkih so stopili naprej največji. Kapetan Dejan Perić je zaklenil vrata, Renato Vugrinec in Sergej Rutenka pa sta z zadetki poskrbela, da sanje niso splavale po vodi. Ekipa trenerja Mira Požuna je zdržala vse nalete in osvojila Evropo.
"Enkratno. Intimne sanje vseh celjskih rokometašev in naših navijačev so se končno uresničile. To je ob rojstvu mojega sina zagotovo najbolj srečen dogodek v mojem življenju," je po tekmi uspeh slikovito opisal legendarni Perić.
Od skoraj nemogočega do popolnega
Če je finale pomenil vrhunec, je bila pot do njega skoraj filmska. V osmini finala so Celjani proti Ademarju iz Leona nadoknadili kar 13 golov zaostanka. V četrtfinalu so odpihnili Lemgo. V polfinalu dvakrat premagali takrat mogočni Ciudad Real. Ko je padel še Flensburg, dvomov ni bilo več, to je bila največja klubska zgodba slovenskega rokometa.
Pred celjskim rokometnim klubom je po nekaj letih suše znova izjemno pomemben evropski izziv. V soboto (prenos Kanal A in VOYO od 17.50) Celjane v Zlatorogu čaka napet dvoboj proti makedonski ekipi Ohrida, s katero se bodo borili za vstop v finale Evropskega pokala.
Sobotni obračun bo imel tudi poseben čustveni pomen, saj bo tekma posvečena tudi legendarnemu Edvardu Kokšarovu.
Tisoči navijačev so v dežju pred Zlatorogom spremljali tekmo v Flensburgu na velikem zaslonu. Ko je bilo konec, se je začelo slavje, kakršnega mesto ni poznalo. Letalo z junaki je na poti domov dvakrat zakrožilo nad Celjem. Na Brniku jih je pričakalo več tisoč ljudi, še več pa pred dvorano Zlatorog. Predsednik kluba Tone Turnšek je množici takrat dejal: "Tudi vi ste evropski prvaki!"
Zlata ekipa Celja ni nastala čez noč. Bila je rezultat let grajenja, padcev v polfinalih in neizpolnjenih sanj, ko je klub večkrat obstal tik pod vrhom, pogosto proti velikanom, kot je Barcelona. A prav ti porazi so zgradili značaj generacije, ki je leta 2004 dokončno prebila strop.
Člani zlate ekipe
Igralci: Urban Stopar, Miha Gorenšek, Gregor Lorger, Dejan Perić, Aljoša Rezar, Žikica Milosavljević, Uroš Zorman, Marko Oštir, Matjaž Brumen, Edvard Kokšarov, Jure Natek, Nenad Bilbija, Dino Bajram, Miladin Kozlina, Sergej Rutenka, Renato Vugrinec.
Strokovno vodstvo in vodstvo kluba: Miro Požun, Miro Kocuvan, Herman Wirth, Rado Petru, Vlado Privšek, Mile Zupančič, Andrej Šušterič, Tone Turnšek, Slavko Ivezič, Marko Jugovič, Rudi Čajavec, Miri Maksimović, Boris Vrščaj, Rado Pantelič
22 let kasneje ta dosežek ostaja nedotaknjen. 24. april 2004 je še vedno dan največjega slovenskega klubskega uspeha v moških ekipnih športih. Zgodba dokazuje, da lahko tudi iz majhnega okolja, za nekatere tudi vasi, zraste nekaj največjega.
Da se potrpežljivost, sistem in vera slej ko prej srečajo v pravem trenutku. In da obstajajo dnevi, ki jih šport ne izbriše nikoli.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.