Dugonjić: V Londonu je realen finale

Kolajne z EP v 25-metrskih bazenih se v razvrščanju vrednosti dosežka večkrat zapostavljajo, a to nikakor ne sme veljati za odličji 23-letnega Korošca. Na EP na Poljskem je na prvem predolimpijskem testu zbrana praktično vsa evropska elita, po drugi strani pa se je Damir Dugonjić z novim državnim rekordom na 50 prsno evropskemu rekordu približal na 23 stotink sekunde, na 100 metrov pa na natančno sekundo, zdaj veljavni najboljši izidi v Evropi so bili doseženi pred dvema letoma v času uporabe visokotehnoloških kopalk. Tega se zaveda tudi plavalec, ki pa na medaljo po dnevu premora že gleda širše. "Definitivno to niso le moji uspehi. Zahvaliti se moram predsedniku Fužinarja Miranu Kosu, ki mi je vseskozi nudil najboljše pogoje, in trenerju Matiji Medvešku. Oba sta mi vedno stala ob strani, tudi ko mi ni šlo, in Matija me je vedno znal dvigniti. Seveda pomembno vlogo odigrajo tudi prijatelji in starši. Naučili so me, da ne smem obupati, ko ne gre. Takrat je težko. Sam sem bil že nekajkrat na tem, da obupam. Kar dobiš občutek, da nisi sposoben poseči po medalji. Težko je bilo prebiti ta led in zdaj mi je končno uspelo," je dejal Dugonjić. Ob tem se je spomnil, da mu je plavanje ponudilo v življenju veliko več od rezultatov in medalje: "Ne nazadnje ne bi nikoli študiral na cenjeni univerzi Berkely in življenje se mi je s tem športom res spremenilo. Dobil sem tudi izredne plavalne in življenjske izkušnje, čeprav je v ZDA na prvem mestu tekmovanje za univerzo in tudi sam sem več vlagal v tekmovanja NCAA. Na šolanju sem spoznal tudi dekle, s katerim se bom poročil prihodnji teden, in tudi njena ameriška pozitivna miselnost mi zelo pomaga. Ona je verjela vame, da sem najboljši in da lahko osvojim medaljo."

Pred tem je Dugonjića vselej "reševal" trener Medvešek. V gimnaziji se mu je zgodilo odraščanje, novi prijatelji, puberteta: "V drugem in tretjem letniku sva imela z Matijo res veliko sestankov. On je verjel vame, mi govoril, da sem izjema in zato sem ostal v tem športu ter z njim osvojil tudi medaljo na mladinskem evropskem prvenstvu. S tem je bil prav on tisti, ki mi je zagotovil pot v Ameriko. Takrat ni bilo lahko, a zdaj vem, da sem tudi ob plavanju imel prosti čas, ki sem ga s prijatelji dobro izkoristil, včasih pa sem se moral seveda kakšni stvari odreči, a se je to poplačalo. Če imaš cilje in si zadeve res želiš, se bodo uresničile." Kljub le 23 letom ima Dugonjić za seboj že številne rezultatske vzpone in padce. Izstopali sta predvsem sezona 2006, ko je osvojil medaljo na mladinskem EP, in leto 2008, ko se je uvrstil tudi na olimpijske igre. "Ko ne gre, je res težko. Pomembno je, da imaš visoke cilje, drugače obupaš. Tudi medalje pozneje dojemaš drugače. Na mladinskem evropskem prvenstvu nisem bil zrel in bilo me je tako strah, da sem si bolj želel drugo mesto kot zlato. Danes grem vedno na prvo mesto, kar se mi tukaj sicer ni povsem izšlo, a cilji so visoki." Naslednji cilj je olimpijska norma A, ki glede na prikazano ni vprašljiva. "V Londonu je realna možnost finale, o medalji seveda lahko sanjam, a ne vem, če lahko res toliko napredujem, da bi zdaj napovedal medaljo," je še povedal plavalec, ki se bo v Slovenijo vrnil šele marca prihodnje leto. Tudi v prihodnje bodo plavalcu ob strani stali trenerji. Največ dela bosta imela njegov ameriški trener Dave Durden in v zaključni fazi priprav pred OI Medvešek. Letos je bila reprezentanca v Szczecinu nastanjena v hotelu Silver, za naslednje veliko tekmovanje z Dugonjićem pa trenerji od selektorja Ronija Pikca že zdaj zahtevajo, naj bo naslednji hotel – hotel Gold.