Kolesarska dirka po Italiji je zavita v črno. Smrt belgijskega tekmovalca Wouterja Weylandta (Leopard-Trek) je razblinila današnjo zmago Angela Viciosa, skupno vodstvo Davida Millarja pa je za tekmovalca praktično brezpredmetno. Vsi bi si namreč želeli, da se pedal nikoli ne bi dotaknil betonskega zidu, kar je bilo usodno za 25-letnika. Hkrati pa je že lep čas jasno, da so kolesarske dirke postale prezahtevne za vrhunsko pripravljene tekmovalce.
Nekaj podobnega se denimo dogaja na vse bolj zahtevni preizkušnji alpskih smučarjev v Kitzbühlu; zahtevnost preizkušnje je tolikšna, da je brezglavo dirkanje proti cilju – to kar si potihem želijo prireditelji in spektakel primerjajo z dirko formul 1 – na posameznih zavojih prenevarno. Enako velja tudi za italijanski Giro, saj so nastopajoči zaradi časovne zapore vseskozi pod pritiskom in skušajo zamujeno nadoknaditi, kjer se to pač da in spust je nedvomno najbolj primerno mesto. "Težavnost je izjemna, a ni problem v sami težavnosti etape. Vsak kolesar se mora namreč potruditi, da z malim zaostankom za vodilnim prečka ciljno črto, saj obstaja časovna zapora, ki za tekmovalca, ob pretiranem zaostanku, pomeni konec dirke. Ravno zato skuša spust izkoristiti za znižanje zaostanka. Morate vedeti, da je srčni utrip kolesarja 25 kilometrov pred ciljem med 190 in 200,“ je za 24ur.com povedal menedžer kolesarske ekipe Adria Mobil Milan Eržen.
Razumljivo pa bi bilo nekaj več upanja za kolesarja, če bi Mednarodna kolesarska zveza (UCI) dovolila nekatere spremembe v pravilih. "Zagotovo bi bilo posredovanje na samem kraju še hitrejše, če bi imel kolesar radijsko zvezo z ekipo. Kolesar bi lahko v trenutku javil, da je padel, da potrebuje pomoč. Enostavno nekatere stvari gredo predaleč. UCI omejuje že vitamine in počasi bo obstajala že omejitev, koliko vode lahko med dirko spije tekmovalec,“ je še dodal Eržen.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.