INTERVJU: Z največjim alpinistom vseh časov o življenju, delu in masovnem plezalnem turizmu

Je deloholik, katerega dnevi so zapolnjeni nekaj let v naprej. Čas si izjemno dobro organizira, prav zato sem na termin za pogovor z njim čakala skoraj pol leta. Strah, kaj vprašati človeka, ki je doživel prakrično vse in odgovarjal na nešteto novinarskih vprašanj, pa kmalu po začetku pogovora hitro izgine. Na gradu Sigmundskron v italijanskem Bolzanu je tako potrpežljivo odgovoril na vsa moja vprašanja.

Messner je danes uspešen poslovnež, avtor vsaj 63ih knjig, skupaj s hčerko vodi šest muzejev, snema dokumentarne filme, še vedno pa ljubiteljsko hodi v hribe. Veliko časa in energije pa nameni tudi zbiranju sredstev za popotresni Nepal. In čeprav je v življenju dosegel vse, kar se v alpinističnem svetu osvojiti da, njegov najljubši ostaja vrh, ki ga ni nikoli osvojil. Njegova neizpolnejna želja je namreč 6.993 metrov visok vrh Mačapučare. Gora je del gorske verige Anapurna, v severno centralnem Nepalu in velja za sveto goro boginje Shive, zato je plezanje nanjo strogo prepovedano.

Mnogi mu sicer očitajo, da je svoje alpinistične dosežke izkoriščal za lastno promocijo in poslovno pot. A ne glede na vse, njegovi dosežki govorijo zase: kot prvi človek je dosegel vrhove vseh 14ih 8tisočakov. Kot prvi je samostojno, brez dodatnih vrvi in šerp osvojil enega najzahtevnejših vrhov, pakistanski Nanga Parbat. Pa tudi drugače ima zavidljivo statistiko: v svojem življenju je opravil več kot 3500 vzponov, od tega med leti 1970 in 1986 je kar 25 krat naskakoval himalajske 8tisočake in od tega 18 krat tudi uspešno dosegel vrh.

V življenju ste se držali mota "To je mogoče storiti, to se da narediti". Ta moto vas je spremljal celo življenje.

Ja, res je. Pri tem pa je zelo pomembno, da sem vedno znova začenjal od začetka in pri tem sem poskušal stopnjevati tisto, kar sem dosegel. Prišel pa sem tako daleč kot sem pač lahko. Ob tem sem se vprašal: ali je to mogoče, kar so drugi rekli, da je nemogoče. In celotna zgodovina alpinizma temelji na tem, da se poskusi nekaj, kar so generacije imele za nemogoče in je to mogoče narediti.

In če je enemu uspelo, potem bo to uspelo mnogim in ta uspeh postane nekaj vsakdanjega. Med tem pa je že nekaj drugega postalo nemogoče. S takšnim razmišljanjem sem jaz kot plezalec osvojil stvari, ki so veljale za nemogoče.

Ampak, vi ste vedno delali korak za korakom.

Ja, vedno sem delal majhne korake, enega za drugim in ne prevelikih. Preveliki koraki lahko hitro zavedejo človeka, da nekaj ni mogoče, kar pa je mogoče doseči z majhnimi koraki. V pustolovščinah in v alpinizmu, jaz sem sicer bolj pustolovec, so preveliki koraki prenevarni. Če naredim dva prevelika koraka, lahko padem dol.

To velja tudi za vaše življenje? Korak za korakom...

Ja, mislim, da to velja tudi za moje življenje.

Alpinizem v Himalaji je postal masovni turizem. Kako Vi, kot človek, ki je osvojil praktično vse, čutite do takšnega turizma?

Vem, da dobri alpinisti, naj si bodo Anleži, Američani, Slovenci, Japonci ali Italijani, gredo tja, kjer masovnega turizma ni. Gredo tja, kamor množica sploh ne more, kjer bi se množica takoj skrila od strahu. Množica gre samo tja, kjer je vse v naprej pripravljeno.

Človek naj še naprej hodi v hribe in naj se gre še naprej aplinizem. Vendar tja, kamor človek tudi prej ni rinil, saj ni bil neumen, saj je vedela da tam lahko padeš dol ali da so tam ledeniške razpoke, da je tam je led, da je nevarno. Tam naj se ne gradi infrastrukture za masovni alpinistični turizem. Sicer pa si pravi alpinist takšne infarstrukture sploh ne želi, turist pa jo potrebuje.

In ko se pogovarjava ravno o Himalaji. Pred nedavnim je Nepal stresel hud potres. Kako danes poteka tam življenej? Kaj se dogaja z ljudmi, ki so tam živeli od turizma?

To je sedaj eno veliko vprašanje. Veliko denarja je šlo v Nepal, tudi iz mednarodne skupnosti. Ampak veliko tega denarja je v svoj žep pospravila vlada, in ta denar sploh nikoli ni prišel do prebivalcev, niti ni bil porabljen za obnovo njihovih domov in dežele.

Zato spodbujam vse, ki si želijo iti v Nepal, naj gredo. Naj se ne bojijo potresa, naj gredo tja, saj bodo z denarjem, ki ga bodo tam porabili pomagali prebivalcem. S tem pa bodo v Nepal prinesli, kar je najpomembneje, tudi upanje. Domačimi se namreč bojijo, da ker so razjezili bogove, da so bogovi stresli zemljo, da so bogovi užaljeni. In če vidijo, da k njim prihajajo ljudje iz Evrope iz Azije, iz Amerike potem dobijo novo upanje. Kajti, če se tujci ne bojijo, potem tudi njih nima biti kaj strah.