Ironija, ki razgalja največjo težavo ženskega športa

Svet filmskih zvezdnikov se v sodobnem času vedno bolj prepleta s svetom vrhunskega športa. Večje zvezde kot postajajo športniki, bolj zanimivi so za hollywoodsko elito. Eden prvih športnih megazvezdnikov, ki je uspešno prestopil meje svojega športa, je bil vsekakor Michael Jordan. Američan je zaslovel zaradi izjemnega košarkarskega talenta, vendar se ni bal svojega vpliva in prepoznavnosti razširiti tudi onkraj košarkarskih parketov. Le kdo ne pozna kultnega filma Space Jam, ki je leta 1996 združil svet košarke in Hollywooda ter odprl vrata številnim drugim projektom pod taktirko ali vplivom športnikov? Ko je Jordanov film prišel na velika platna, so ga številni hollywoodski scenaristi, kritiki in filmski puristi kritizirali. Očitali so mu, da se s tem na neki način norčuje iz njihovega ceha.

30 let pozneje se zdi, da so se vloge zamenjale. Športniki uživajo vse večjo slavo in vpliv, filmski zvezdniki pa so tisti, ki iščejo stičišča s športnim svetom. To je storila tudi ameriška igralka Sydney Sweeney, ki je s provokativnim oglasom razburila športno javnost, podobno kot je pred desetletji Jordan razburil filmsko. Oglas je postal viralen in prikazuje Američanko v provokativnih prizorih, v katerih je gola oziroma skoraj gola, dele telesa pa prekriva z različnimi kosi športne opreme.

Čeprav je primer Sweeneyjeve bistveno bolj ekstremne narave, lahko kljub temu potegnemo nekaj vzporednic z Jordanovim izpred treh desetletij. Seveda nihče ne primerja igralke z Michaelom Jeffreyjem Jordanom – gre za dva povsem različna svetova. Govorimo o dveh popolnoma različnih osebnostih, obdobjih in načinih prestopanja med svetovoma športa in zabavne industrije –, a skupna jima je točka preloma: trenutek, ko soj žarometov ene industrije posveti v drugo. Prav tu pa se vzporednica tudi konča. Jordanov vstop v Hollywood je sprožil predvsem vprašanja o tem, ali športnik sploh sodi v svet filma, Sweeneyjev vstop v športni prostor pa je odprl precej bolj občutljivo vprašanje: kdaj provokacija prestopi mejo seksualizacije?

Številne vrhunske športnice so oglas ostro kritizirale ter opozorile na uničujočo seksualizacijo žensk v športu in na dejstvo, da se njihova vrednost znova presoja skozi zunanji videz, ne pa skozi njihove športne dosežke.

Trend kritik je začela ameriška telovadka Gracie Kramer, ki je objavila montažo sebe med treningom z napisom: "Ne vem, kaj je počela Sydney Sweeney, ampak takole so videti ženske v športu."

Valu kritik zoper kontroverzni oglas se je pridružila tudi britanska šprinterka Amy Hunt, štirikratna evropska prvakinja. Po finalu teka na 200 metrov na prvenstvu Ultimate Championship v Budimpešti, v katerem je dosegla najboljši čas sezone, je za BBC komentirala sporni oglas in ameriško igralko: "Sydney Sweeney, takole so videti ženske v športu."

Kritikam so se nato pridružile številne druge športnice iz različnih športov. Z objavljanjem videoposnetkov s svojih tekmovanj in treningov so opozorile na frustracije ter ovire, s katerimi so se srečevale v svoji karieri.

Svetovna boksarska prvakinja Skye Nicolson je ob tem izpostavila ključno zadevo, ki je najbolj razburila športnice glede kontroverznega oglasa: "Obstaja velika razlika med tem, da si videti 'seksi', ker se ukvarjaš s športom, in tem, da uporabljaš seks za prodajo 'športa'," je dejala in dodala, da se oglas v bistvu norčuje iz športnic.

Sweeneyjeva ne išče (samo) pozornosti, temveč svoje kontroverzne poteze in oglase izvaja precej bolj premišljeno in taktično. Čeprav bi marsikdo pomislil, da je bil oglas ideja le podjetja in da je igralka zgolj njegov obraz, temu ni tako. 29-letnica je namreč delničarka in strateška partnerka podjetja Novig ter je bila aktivno vključena v ustvarjanje oglasne kampanje. V uradni izjavi je zagovarjala koncept in dejala, da je bil cilj sprejeti zabavno idejo in preseči hrup ter se osredotočiti izključno na šport. Idejo o goloti naj bi predlagala sama, ker jo je motilo dejstvo, da bi druge stavne hiše lahko napovedale barvo spodnjega perila, ki ga bo nosila.

Zvezdnica se je na najnovejše kritike odzvala z objavo fotografij iz ESPN-jeve edicije Body Issue. Na Instagramu je delila posnetke razgaljenih športnic in športnikov, kot so Serena Williams, Rob Gronkowski ter Ronda Rousey, ter poskusila nakazati, da golota v športnem kontekstu sama po sebi ni nekaj neustreznega, grotesknega ali spornega.

Ameriški igralki škandali in kritike zaradi provokativnih načinov trženja njenega videza niso tuje. Njeno sodelovanje z znamko American Eagle leta 2025 s sloganom "Sydney Sweeney ima odlične kavbojke" je sprožilo val ogorčenja zaradi dvoumnega pomena, ki se v angleščini sliši kot "odlični geni". Kritiki so ustvarjalcem očitali uporabo evgenijske retorike in spodbujanje teorij o genetski superiornosti. Igralka je kasneje priznala, da jo je burna reakcija javnosti presenetila.

Kampanja je dosegla enega od svojih glavnih ciljev: spodbudila je ljudi, da govorijo o Sweeneyjevi ter o podjetju Novig, ki je kar naenkrat padlo v središče medijske pozornosti. Ob tem se odpira dilema, ali je kratkoročna javna pozornost vredna takšnih kritik. Kritiki namreč izpostavljajo, da pretirano poudarjanje videza škoduje boju za priznanje športnic izključno na podlagi njihove uspešnosti.

Res je, šport je prežet s seksualizacijo žensk – tudi moških, vendar v precej manjši meri. A prav zato je zanimivo nekaj drugega. Čeprav so zgoraj navedene športnice – ki so kritizirale Sweeneyjevo – v svojih športih dosegale vrhunske rezultate, jih, ko sem o njih povprašal kolege in kolegice v naši športni redakciji, ni prepoznal nihče.

In to ni kritika njih. Ravno nasprotno. Je kritika sistema, ki skrbi za promocijo ženskega športa, in sveta, ki njihove uspehe vse prepogosto pusti v senci. Čeprav so Sweeneyjevo v en glas kritizirale, je zanje morda naredila več kot kateri koli oglaševalec pred njo. Ne zato, ker bi njihovo vrednost merila skozi videz, temveč zato, ker jim je ponudila nekaj, česar kljub vrhunskim rezultatom dolgo niso imele – pozornost širše javnosti.

Za trenutek jih je postavila pod žaromete. In nenadoma so jih ljudje opazili.

Morda je v tem največja ironija vsega skupaj: športnice, ki so leta garale za svoje dosežke, so morale postati predmet javne razprave o seksualizaciji športa, da je širša javnost končno opazila tudi njihove športne uspehe.

In verjetno si takšne pozornosti niso želele. Morda si niti ne želijo, da bi jih ljudje najprej opazili zaradi videza – kar je povsem razumljivo. Toda z njo so dobile nekaj, česar jim pogosto primanjkuje: medijsko pozornost.

Zakaj je torej ne bi izkoristile? Ne zato, da bi sprejele logiko, po kateri je videz pomembnejši od dosežkov, temveč prav nasprotno – da bi pozornost preusmerile tja, kamor bi morala biti usmerjena že od začetka: na njihove rezultate, zgodbe, odrekanja in uspehe. In ne le na svoje, temveč tudi na uspehe ženskega športa nasploh.

Sweeneyjeva jim je tako, hote ali nehote, odprla vrata k večji prepoznavnosti in promociji njihovih uspehov – ki si jih, roko na srce, vrhunske ženske športnice še kako zaslužijo.