Italijanska odbojkarica o rasizmu: Upam, da se kmalu zgodi apokalipsa

Paola Egonu je spregovorila z italijanskim Vanity Fairom in iz njenih besed je jasno, da v svojem srcu tudi po velikih športnih uspehih nosi veliko bolečino. Temnopolta odbojkarica je že v svoji zgodnji mladosti hitro ugotovila, da bo barva njene kože v njenem življenju igrala zelo pomembno vlogo. Že v vrtcu ji je vzgojiteljica prepovedala odhod na stranišče in ji govorila, da smrdi. Ko je kljub prepovedi vzgojiteljice stekla proti stranišču je sledila kazen in preostanek dne v vrtcu je morala preživeti brez olajšanja na stranišču. Prizna, da tudi 20 let pozneje izven svojega doma ne rada hodi na stranišče.

"Tudi danes ni nič manj rasizma. Še vedno se dogaja, da moja mama v kavarni naroči kavo in ji jo postrežejo hladno. V banko ji ne pustijo vstopiti, med tem ko njena belopolta prijateljica lahko vstopi," je izkušnje iz današnje Italije podelila Egonu. Tudi njeni starši so imeli težave s soočanjem s sovraštvom. Redno so jo opozarjali, da mora biti čim bolj čista, ker ji bodo drugače drugi ljudje govorili, da temnopolti ljudje smrdijo. "Učila sta nas tudi, da v trgovinah (s sestro) ne dajeva rok v nahrbtnik, ker nas bodo drugače obtožili kraje. Tudi danes, ko imam mobilni telefon v žepu počakam, da zapustim trgovino, preden koga pokličem ali prek njega pošljem sporočilo," je dodala igralka turškega kluba VakfBank S.K.. 

Tudi v srednji šoli se je redno soočala z rasizmom. "Neka punca me je redno žalila, ker sem črnka. Nekega dne sem jo zagrabila za lase in ji zagrozila, da jo bom pretepla, če še kdaj to ponovi," je svojo izpoved v izjemno iskrenem pogovoru nadaljevala Egonu. Tudi zamenjava vlade v Italije in prihod desničarske voditeljice Giorgie Meloni na mesto prve italijanske premierke jo zelo skrbi. "Ko sem prebrala nekatere izjave pomočnikov Melonijeve o splavu, nisem mogla verjeti zapisanemu. Če stranka, ki jo vodi ženska nima dovolj poguma, da brani druge ženske, potem ni več upanja." Priznala je, da se redno sooča s paničnimi napadi. Zaradi njih se pri zgolj 24 letih starosti redno sprašuje, če želi nadaljevati s svojo kariero. Prizna, da jo igranje odbojke velikokrat ne veseli. "Stara sem 24 let in zamujam dragocene trenutke s svojo družino in prijatelji. Pogreba svojega dedka se nisem mogla udeležiti, ker sem bila na olimpijskih igrah. Žrtvujem vse," je o svoji športni poti dejala Egonu.

Kljub temu o zaključku svoje kariere za zdaj ne razmišlja resno. "Kljub velikem številu obveznosti lahko svoji družini omogočim dobro življenje. Sestram in bratrancem lahko omogočim šolanje, včasih jih lahko tudi malo razvajam," je prednosti svojega uspeha opisala zmagovalka lanske Lige narodov. Oba njena starša sta zaposlena v zdravstvu in tudi sama verjame v pomembnost dobre izobrazbe, saj študira psihologijo. Želi tudi postati mama, vendar ima tudi na tem področju številne zadržke: "Nekoč nisem mogla sploh pomisliti, da bi nekdo hotel z menoj imeti otroka. Nisem se smatrala za privlačno osebo. Odrastla sem v okolju, kjer je standard lepote bil predvsem bel. Veste, otroci znajo biti zelo neprijazni. Vedno sem bila najvišja, črnka in tudi svojih las nisem nikoli marala. V nekem trenutku sem obrila svoje lase, potem pa so me zbadali zato, ker nisem imela las. Življenje je sr**je, počutila sem se kot drek."

Razložila je, da je bila v zvezah z moškimi in ženskami. Nekaj časa je bila v zvezi s poljsko odbojkarico Katarzyno Skorupo. "Moji starši so to sprejeli zelo slabo. Skrbelo jih je kaj bo rekla naša družina, prijatelji, sosedje ... Potem so ugotovili, da to vendarle ni moja izbira. Kdo bi se odločil za način življenja, ki ga postavi v položaj proti vsem. Nekatere stvari se preprosto zgodijo. S punco sem se poljubljala tudi javno. Reakcije na to niso bile prijetne. Težava je v tem, da se ljudje ukvarjajo z drugimi, namesto sami s seboj. Zakaj obsojajo mene ali istospolni par, ki vzgaja otroke, če na svetu obstaja toliko nefunkcionalnih tradicionalnih družin? To je us**n svet. Upam, da se kmalu zgodi apokalipsa," je o odnosu drugih do drugačnosti dodala Egonu.

Zaključila je z mislijo o svoji želji, da postane mati: "S sestro se včasih vprašava, če je pametno pripeljati novega otroka na svet? Če bo moj sin imel temno kožo, bo doživel vse te odvratne izkušnje, ki sem jih tudi jaz. Če bo otrok rasno mešane zveze, bo še huje. Počutil se bo preveč črnega za belce in preveč belega za črnce. Ali je vredno roditi otroka in ga obsoditi na nesrečo?"