Ivanović: Žal mi je, da med kariero nisem bolj uživala

Ana Ivanović se je med drugim spomnila tudi nastopa srbske reprezentance v pokalu Fed leta 2012, ko so srbske teniške igralke prišle vse do finala. "Še danes mi je zelo žal, da nismo zmagale v finalu, saj smo imele odlično ekipo – Jelena Janković, jaz in ostala dekleta. Že sam prihod v finale za tako majhno državo je bil izjemen uspeh," je dejala Ana.

Na vprašanje, kaj je reprezentanci zmanjkalo za osvojitev naslova, je odgovorila: "Morda ekipni duh. Ni bilo občutka vsi za enega, eden za vse. Vsaka je imela svojo zgodbo in ni bilo tiste povezanosti, ki jo ekipni šport na koncu zahteva." Dodala je še: "Takrat morda nismo imele dovolj dobrega para, v pokalu Fed pa prav igra dvojic, zlasti v finalu, pogosto odloča zmagovalca."

Ko se je dotaknila konca profesionalne kariere, je priznala, da danes – podobno kot številni drugi športniki – obžaluje predvsem to, da v njej ni bolj uživala. Spomnila se je odprtega prvenstva ZDA leta 2016, ko je že vedela, da bo to njen zadnji nastop na tem turnirju, čeprav javnost za njeno odločitev še ni vedela. "Najprej se moraš posloviti od športa, ki ga ljubiš in ki je bil tvoje življenje. Poleg tega si ves čas v nekakšnem stroju, obkrožen s kritikami. Ljudje imajo vedno svoje mnenje," je povedala.

Nadaljevala je: "Ne vem, zakaj sem toliko časa namenjala tem mislim, namesto da bi se bolj posvetila sebi. Na koncu vse mine. Moja kariera se je končala in danes nihče več ne govori o njej, ampak o nekom drugem. Ko se enkrat upokojiš, je zgodbe konec." Nato je iskreno priznala: "Res obžalujem, da v karieri nisem bolj uživala. Po drugi strani pa je težko uživati, če ne dosegaš rezultatov, za katere si trdo treniral."

Ana Ivanović in Novak Đoković se poznata že od zgodnjega otroštva, njuni profesionalni poti pa sta se razvijali skoraj sočasno. "Skupaj sva odraščala. Poznava se od četrtega leta starosti. Res je, da je Novak treniral pri Nikoli Piliću, vendar je pogosto prihajal v Srbijo na turnirje, zato sva že kot otroka igrala skupaj. Kasneje sva skoraj istočasno vstopila med profesionalce in prva leta na tej poti sva bila praktično neločljiva."

Razkrila je tudi, kaj pri enem najboljših teniških igralcev vseh časov najbolj občuduje. "Predvsem njegovo mentalno moč. Mislim, da nihče ni izpopolnil tega psihološkega vidika, kot ga je Novak." Še posebej jo navdušuje, da tudi po vseh dosežkih še vedno najde motivacijo za nove uspehe. "Da se še vedno žene naprej in si želi še več po vsem, kar je dosegel. Mislim, da se ljudje sploh ne zavedajo, kako neverjetni so njegovi dosežki. Prepričana sem, da jih bo zelo težko, če sploh kdaj, kdo presegel."

Ob primerjavi moških in ženskih športnih karier je poudarila, da želja po materinstvu bistveno vpliva na dolžino športne poti profesionalnih športnic. "Absolutno. Razlika je velika. Moški lahko igrajo brez teh bremen. Sama si nikoli nisem želela vrnitve po rojstvu otrok, saj sem imela srečo, da sem svojo kariero ustvarila mlada. Želela sem se posvetiti otrokom in nisem si želela znova nenehno potovati ter biti ločena od njih. Ženske pa poleg vsega čutijo še stalno krivdo. To ne velja samo za šport, ampak za vse poklice. Ko mora mama otroka pustiti v vrtcu ali šoli, ker gre v službo, se pojavi občutek krivde, ki nikoli povsem ne izgine."

Priznala je tudi, da se je med kariero pogosto srečevala z zavistjo drugih ljudi, s čimer se občasno srečuje še danes. "Da, tudi danes se včasih srečam s tem. Vendar verjamem, da je najpomembnejše to, kar nosim v sebi." Povedala je, da je materinstvo povsem spremenilo njen pogled na življenje. "Ko imaš otroke, ugotoviš, da nisi več središče sveta. Naučila sem se živeti v miru sama s seboj in sprejeti, da je moja resnica to, kar nosim v srcu."

Čeprav je trenerski poklic ne privlači, možnosti, da bi v prihodnosti postala mentorica mladim športnikom, ne izključuje. "Ne bi si želela ponovno toliko potovati, bi pa zelo rada komu postala mentorica. Največ pozornosti bi namenila psihološkemu vidiku, saj dobro vem, skozi kaj sem šla sama in koliko sem morala delati na sebi."

Njena največja želja je pomagati otrokom in mladostnikom, da odkrijejo svoje prave vrednote in sledijo lastni poti. "Moj največji cilj je mladim dati občutek, kaj so prave vrednote in kaj je v življenju zares pomembno. Preveč otrok se v občutljivih letih osredotoča na to, kaj od njih pričakujejo vrstniki ali starši, premalo pa poslušajo sebe. Vsak od nas pozna svojo pot, le da si njenega glasu včasih ne želimo slišati."

Spregovorila je tudi o vzgoji svojih treh sinov. "Želim si, da bi imeli svobodo izbrati svojo življenjsko pot. Seveda sem tukaj, da jih usmerjam k pravim vrednotam in jim dam vse, kar jim lahko dam." Za konec je dodala: "Na koncu pa bo njihova odločitev, ali bodo izbrali šport ali katerokoli drugo pot."