Kam tone slovenski rokomet?

Klasična kraja sodnikov, Slovenija je bila oškodovana, Tokrat sta 'nam' jo zakuhala ta in ta, Niso dovolili Sloveniji v polfinale ... Verjetno ni treba posebej ugibati, o čem pišem, saj je to nekako postal standard, ko je govora o slovenski rokometni reprezentanci in njenih nastopih na največjih tekmovanjih. Strinjam se z opazovalci, analitiki, nekdanjimi igralci, da je sojenje pač velika težava rokometa.

S tem namenom so za sporne situacije uvedli tudi uporabo video tehnologije. Marsikaj je rešila, a težave ostajajo. Hitrost igralcev je napredovala do te mere, da sinoči ob spremljanju obračuna za zaključni turnir najboljše četverice v elitni Ligi prvakov (Aalborg – Sporting) nisem več prav dobro razumel, koliko korakov lahko naredi igralec, preden odbije žogo.

Učili so nas, da tri, to se je kasneje preneslo na nedefiniran začetni korak, ampak ko jih je igralec brez odboja žoge delal tudi po pet, izkušena španska sodnika pa sta piskala regularen gol, sem se vprašal: "Ali jaz česa ne razumem?" In ni minilo deset minut, ko so na mobilni telefon začela deževati sporočila s posnetki zaključka polfinalnega obračuna slovenskega državnega prvenstva med Slovanom in Trimom iz Trebnjega.

V slovenskem rokometu je nekaj hudo narobe. Že dolgo? Predolgo. Zato želje vodilnih predstavnikov krovne organizacije z Leskovškove v Ljubljani, bolje rečeno prizadevanja, da: "Moramo dvigniti slovensko ligo na višji nivo," ostajajo nekaj, za kar bo treba pisati dobrim možem, ki pridne otroke obiščejo ob koncu koledarskega leta. Če želiš nekaj izboljšati, je praviloma tako, da je treba urediti osnove.

To pa je nekaj najtežjega, tako za trenerje kot za vse druge deležnike, ki poganjajo sistem, imenovan državno prvenstvo. Kot včeraj se spomnim okrogle mize na RZS, kamor sem bil povabljen na pobudo krovne organizacije, skupaj še z dvema predstavnikoma pokroviteljev in novinarskim kolegom, ki ga izjemno cenim. Odprli smo ničkoliko tem, tudi kako naj bi bili videti prenosi na posebni aplikaciji, zakaj bi bili gledalci pripravljeni plačati, kaj bi morali vsebovati, kaj je treba dvigniti na višjo raven ...

Takrat so med slušatelji sedeli predstavniki vseh slovenskih klubov, najboljši slovenski sodniki, predsednik krovne organizacije in ključni operativci zveze. Dobra vsebina je bila skupni imenovalec. Za ilustracijo, okrogla miza se je odvijala dan po uvrstitvi slovenske izbrane vrste na olimpijske igre v Parizu, danes smo leta 2026, o tem, kar smo govorili, je narejenega (vidnega) bore malo.

Prenosi pa v prvi vrsti niso narejeni z dovolj kamerami, da bi lahko na RZS TV gledalec videl, kar je pri rokometu nujno videti. Morda mora biti tako. Gledalci, ki so denimo plačali za ogled polfinala pokala med ljubljanskim Slovanom in Celjem Pivovarno Laško, še danes niso videli izvajanja sedemmetrovk po izteku igralnega časa. Ker je bila pač kamera nerodno postavljena.

So pa pri RZS tik pred začetkom polfinala tekmovanja poskrbeli za profesionalnega komentatorja. Bolje zdaj kot nikoli. A komentator ni rešitev za vse bolj pereč problem, ki ni od včeraj, ampak se vleče že leta. Imenuje se sojenje. Dan po tekmi, ki naj bi predstavljala največjo reklamo za slovenski rokomet – govorim o prvem polfinalnem dvoboju Slovana in trebanjskega Trima – rezultat 37:36 igra praktično nepomembno vlogo.

Na Dolenjskem namreč bentijo nad sojenjem v zaključku tekme pri izidu 36:36. Prepričani so, da so bili oškodovani. Ne bom igral sodnika, saj sem nazadnje, ko sem tri ure poslušal po mojem prepričanju enega najboljših rokometnih delilcev pravice, kar jih je Slovenija imela kdajkoli, poslušal zgolj o tem, da situacijo berem narobe, saj nisem videl druge kamere, in o tem, kako se obnašajo trenerji do njih.

Zanimivo je, da v najinem pogovoru nikoli ni bilo izpostavljeno, kako se sodniki, ki jih s sodniškimi taksami plačujejo ravno klubi, obnašajo do igralcev, do trenerjev. Vsaka odločitev na škodo enega od klubov je huda bolečina, če gre za zadnje sekunde tekme, sploh. Kaj imajo skupnega tekme, odigrane 6. oktobra v Ribnici, marčevski dvoboj v škofjeloškem Podnu in sinočnji polfinalni obračun na Kodeljevem? Državnega prvaka Slovana. Po tekmi v Ribnici sta se sodnika opravičila za napako, v Škofji Loki še danes ne razumem, kaj se je dogajalo z zadnjo sedemmetrovko, sinoči prepuščam analitikom.

Prepričan sem, da bodo vsi, od komisarja lige naprej, danes naredili domačo nalogo in dali v presojo, ali je slovensko državno prvenstvo sploh regularno. In če se vrnem k osnovam – kakovostno sojenje je osnova za regularnost.

Sinoči je bilo na Kodeljevem vroče. Predvsem po tekmi, ko se Trebanjci, njihova klop, niso uspeli sprijazniti z razpletom. Ta je po njihovem prepričanju posledica sodniške napake v zadnjih sekundah dvoboja. Neuradno naj bi se sodnika za napako opravičila, a to ta hip ne pomaga prav veliko. Deluje kot kozmetika, da je koža po neprespani noči videti bolj sveža in napeta. Rezultat pa je tisto, za kar igralci garajo. Ne čudi, da so vložili pritožbo.

RK Trimo Trebnje je po prvi polfinalni tekmi državnega prvenstva proti RD LL Grosist Slovan vložil uradno pritožbo zaradi več bistvenih kršitev Rokometnih pravil v zaključku srečanja, ki so po mnenju kluba neposredno vplivale na končni rezultat tekme.

Največ vprašanj odpira dogajanje v 59:48 minuti, ko je trener domače ekipe Uroš Zorman med moštvenim odmorom RK Trimo Trebnje prejel dvominutno kazen. Kljub temu je sodniški par po nadaljevanju igre ohranil predhodno signalizirano pasivno igro za RK Trimo Trebnje, čeprav veljavna Rokometna pravila jasno določajo, da se kršitve, storjene med moštvenim odmorom, obravnavajo enako, kot če bi bile storjene med aktivno igro.

S tem je bila ekipi RK Trimo Trebnje po mnenju kluba odvzeta možnost nove organizacije napada brez omejitve predhodno nakazane pasivne igre, kar je neposredno vplivalo na zaključek tekme.

Klub v pritožbi izpostavlja tudi dodatne situacije v zadnji minuti srečanja, med drugim nedosojene prekrške in sporne sodniške odločitve, ki so bile sprejete v škodo RK Trimo Trebnje.

V RK Trimo Trebnje verjamemo, da morajo polfinalne tekme odločati igralci, trenerji in športna kakovost na igrišču, ne pa interpretacije pravil, ki po zadnjem sodnikovem žvižgu puščajo grenak priokus in odpirajo številna vprašanja športne javnosti.

Prav zato klub od pristojnih organov zahteva strokovno, odgovorno in transparentno obravnavo vseh spornih situacij ter razveljavitev rezultata in ponovitev zadnjih 12 sekund srečanja.

Dogajanje na Kodeljevem je dodatno povezalo naš klub, ekipo in navijače. Ponosni smo na borbo naših fantov in podporo vseh, ki živijo za ta klub.

Polfinalna serija še ni končana.

In nekaj je jasno: poraza na tak način ne priznavamo.

S postavljeno tezo Trima, zapisano v obvestilu za javnost, smo se naslovili na Rokometno zvezo Slovenije. Odgovore z Leskovškove še čakamo, tudi informacijo, kako hitro bodo zadeve obravnavane, saj se polfinalna serija nadaljuje že v soboto. Gre morda celo za finale pred finalom, saj so po kakovosti, izkušnjah in širini zasedbe igralci Slovana in Trebnjega korak pred tekmecema v drugem polfinalnem paru. Tudi po izkušenosti trenerjev Uroša Zormana in Branka Tamšeta.

In slednji dobro ve tudi, da se je z mlini na veter težko boriti. Bil je trener NEXE-ja iz Našic in proti Zagrebu je nemogoče zmagati.