Slovenski atletinji, ki sta se udomačili v Keniji, deželi tekačev

V iskanju čim boljših pogojev za trening v času, ko pri nas vlada zima, se odloča tudi vse več slovenskih tekačev. Trenutno najboljša slovenska maratonka Neja Kršinar ter njena trening partnerica in prijateljica Laura Guzelj Blatnik, ki se posveča nekoliko krajšim razdaljam (3000 –10.000 m), sta letos v Keniji preživeli dva meseca in pol, to pa je bil že njun drugi obisk omenjene države.

Zakaj na trening v Kenijo?
"Prvič sva se za to odločili predvsem zato, da bi preizkusili trening na višini in videli, kakšen vpliv bo imel na najin organizem. To se je izkazalo za dobro potezo. Poleg tega je v zimskem času to najboljši kraj, kjer lahko treniraš na višini," razloge za obisk Kenije predstavi 30-letna Kršinarjeva, ki je v lanski sezoni izboljšala praktično vse osebne rekorde: "Lani je ob prihodu domov ravno prišel čas epidemije, zato ni bilo tekem, ki bi bolje odražale opravljeno delo na višini, a nedvomno je bila v Keniji zasnovana kvalitetna podlaga, katere posledica so bili dobri rezultati pozneje v sezoni."

A pri treningu na višini je treba biti zelo previden, saj telo potrebuje kar nekaj časa, da se privadi. "S trenerjem Dejanom Lenartom smo pametno zastavili plan treningov. Prva dva tedna sta namenjena le počasnim tekom. Čim narediš kakšen šprint, si takoj precej zadihan. Na višini greš lahko hitro čez mejo in potem ni želenega učinka," je dodala 23-letna Blatnikova. 

Mesto, ki živi za tek
Iten je mesto, kjer ljudje živijo za tek. Tamkajšnji tekači so pripravljeni garati in trpeti, saj se zavedajo, da je tek eden redkih načinov, s katerim je mogoče zaslužiti (za tamkajšnje razmere) veliko denarja. Kenijci se dobro zavedajo, da so revni, tek pa jih te bede lahko reši. Tisti, ki mu uspe, postane narodni heroj, preskrbljen pa je do konca življenja. 

"Njihova tekaška kultura se vidi na vsakem koraku. Tudi najboljši tekači niso vzvišeni in so ti pripravljeni pomagati. Ko tečeš mimo domačinov, bodo skočili s ceste in se umaknili, ne kot pri nas, ko se ti bo kdo celo nalašč nastavil," pove mlajša od slovenskih tekačic, ki v Ljubljani študira računalništvo in matematiko, predavanja pa je poslušala tudi med pripravami v Keniji: "Ker je zaradi epidemije vse potekalo po spletu, sem tudi izpite lahko delala na daljavo. To je bila celo ena od prednosti te koronakrize. Internet v kampu sicer je, a dela morda nekaj minut sredi noči, zato sva kupili kartico z mobilnim prenosom podatkov."

Zaradi koronavirusa belce tudi kamenjali
Trenutno je situacija v Keniji glede koronavirusa precej umirjena. Maske je treba nositi v trgovinah, lekarnah in pri obisku fizioterapevta, a kot povesta sogovornici, ob izbruhu ni bilo tako. Domačini so bili namreč prepričani, da so virus k njim prinesli belci, zato so lani vse izgnali iz mesta in nekatere celo kamenjali.

"Ko sva se decembra lani vrnili, so naju precej čudno gledali. Bili sva eni od prvih belopoltih tekačev po dolgem času. Počutili sva se kar malo ogroženi. Ko je po novem letu prišlo še nekaj tekačev, je bilo precej bolje," pove Kršinarjeva, Blatnikova pa doda: "Zdaj se zavedajo, da virus obstaja. Nekateri so malo prestrašeni, drugi ne. Niso pa imeli nobene okužbe, zato hujših ukrepov ni. V času najinega bivanja v Keniji je v mesto prišel visok državni predstavnik in na stadionu se je zbralo tisoč ljudi. Ko sva se vrnili domov, sva bili kar šokirani zaradi vseh omejitev, ki so veljale pri nas."

Najem narekovalca tempa stane 7 evrov, spremljevalnega vozila 30 evrov
Za kenijske tekače je značilno, da trenirajo v veliki skupini, ki se ji lahko priključi vsakdo. Kogar koli v mestu vprašaš, ti bo znal povedati, kdaj in kje se začne trening. A večina boljših tujih tekačev, ki se poda v Kenijo, trenira ločeno, po svojem programu treningov. Gre za skupine, ki so samozadostne. 

"Tudi midve sva trenirali po svojem programu. V kenijski družbi bolj uživajo rekreativni tekači. Vsakega sprejmejo, a prav dolgo ne zdržiš z njimi. Prideš, kakor daleč pač prideš. Krog je znan, tako da se ne izgubiš," povesta slovenski tekačici in razložita, da lahko tudi najameš tekače, da ti pomagajo pri treningu: "Zanje je tudi to vir zaslužka. Nekateri, ki niso med najboljšimi, na ta način zaslužijo nekaj denarja. Narekovalec tempa stane približno sedem evrov, spremljevalni avto, ki ti vozi pijačo, te fotografira in pobere, ko omagaš, pa okoli 30 evrov. Treba je barantati, sicer te znajo tudi ogoljufati."

Način življenja ostaja preprost
Način v življenja v Keniji ostaja preprost. "Če si navajen ugodja, Kenija ni zate," hitro povesta, a dodata, da jima nič ni manjkalo: "Hrana je v hotelu vključena v ceno. Bivanje v apartmaju bi bilo nekoliko cenejše, a si kuhaš sam ali ješ zunaj. Hrana je sicer poceni, velik obrok dobiš za dva evra. Je pa treba vzeti v zakup kakšno drisko ali nekajdnevno kuro z antibiotiki."

Po dveh mesecih in pol, ko sta se v kampu že povsem udomačili in so ju vsi poznali, sta se marca vrnili v Slovenijo. Za njima so tudi že uspešni prvi nastopi v letošnji sezoni, a glavne tekme so še pred njima. Kršinarjeva bo maja na maratonu v Milanu nabirala nove kvalifikacijske točke, za katere upa, da ji bodo prinesle nastop na olimpijskih igrah v Tokiu, Guzelj Blatnikova pa bo ob prestavljeni univerziadi tekmovala predvsem na domačih tleh.