Kje je Slovenija in kje Evropa/svet?

Slovenska rokometna reprezenanca je kot slovenska politika. Razpada in se sestavlja, a za razliko od poslancev enotna, ko je to najbolj potrebno. V Katarju proti Makedoncem, za katere pa roko na srce ne moremo govoriti, da sodijo med svetovne rokometne sile. Kot Katar, ki brez sodnikov ne bi videl četrtfinala, sedaj pa bo igral v velikem finalu 24. rokometnega mundiala.

A vrnimo se na začetek priprav, selektor Boris Denić je ob zboru v Zrečah napovedal, da gredo na SP, da se z njega vrnejo z medaljo. Čeprav je bilo jasno, da kar nekaj ključnih mož ne bo pripravljenih za igranje na najvišjem nivoju. Sorazmerno s poškodbami so se nižali cilji, celotna reprezentanca do Dohe ni opravila enega skupnega treninga. A vseeno je bil optimizem prisoten. Sploh po predstavah na turnirju v Celju, kjer je priložnost dočakal slovenski 'podmladek', ki je nastopil brezkompromisno, s hitro igro in redkimi tehničnimi napakami pa navdušil. Ki je pustil malo krvi na parketu Zlatoroga.

Kazalo je, da ima Slovenija končno model, s katerim bodo lomili močnejše (tudi v povprečju starejše) reprezentance. A na prvenstvu so vse preveč igrali v tretji prestavi, nihanja so bila prisotna od prve do zadnje tekme, odbijanje žoge je bilo v danem trenutku tako moteče, da sem se počutil kot na košarkarski tekmi.

En vrhunski igralec je premalo
Sloveniji na prvenstvu ni manjkalo le žara, ampak v prvi vrsti vrhunskih igralcev. Edini na katerega se je lahko Denić zanesel je bil Dragan Gajić, z več kot 70 doseženimi goli kandidat za lovoriko naj strelca, ob kuhinji Mednarodne rokometne zveze in nekaterih kriterijih, težko najboljše desno krilo prvenstva. In če odstopa le desno krilo, težko izpolniš cilj. Tudi Makedonci so imeli le Kirila Lazarova, Hrvati zares dobrega le Domagoja Duvnjaka, drugi pa so capljali za njim. In so, kjer so. Drugače je pri Francozih, kjer ni šibkega člena, podobno velja za Špance in Dance. Omenjene reprezentance pa imajo še nekaj – vrhunske vratarje. Tiste, ki so tekme zaključevali s 15 in več obrambami, kar je na takšnih turnirjih nuja. Sploh, če upaš na medaljo.

Selektor ali SELEKTOR
Slovenski selektor Boris Denić (letnik 1967) se rokometnega poklica na ravni selektorja šele uči. To je dejstvo, saj je nenazadnje mlajši od najboljših. In kdor se uči dela napake. Tudi v izboru igralcev. Verjetno se bodo našli kritiki, ki bodo rekli klasični 'celjski pisun', lokal patriot, ki hvali vse kar igra v Celju oz. je prišlo iz Celja, a neizpodbitno dejstvo je, da so doma ostali nekateri igralci, ki jim je mesto v reprezentanci. To sem trdil daleč pred prvo tekmo, to trdim danes. Miha Zarabec si je zaslužil vpoklic, vratar Aljoša Rezar z najboljšim odstotkom obranjenih strelov na dvoboj v prvem delu francoskega prvenstva tudi, o Vidu Poteku bi lahko diskutirali, ob tem pa si je v Denićevi strukturi kdo zaslužil tudi drugega igralnega mesta. Vid Kavtičnik je ta hip med najboljšimi desnimi zunanjimi v Franciji, na krilu praktično ne igra več, v reprezentanci pa na desnem zunanjem sploh ni dočakal svojih minut. David Špiler je večji del moje kratke, a poučne rokometne poti igral na zunanjem, tako je tudi v Belorusiji, a edino tam je bilo njegovih minut le za vzorec, Miladin Kozlina, ki bi lahko s kakšno 'bombo' vsaj prestrašil vratarja nasprotne zasedbe. Po bitki je res lahko biti general, a napake so bile narejene. Tudi s forumi, ki so neumnost brez primere in pokazatelj, da fokus igralcev le ni bil vseskozi pri rokometu. In če se vrnem k selektorju – Claude Onesta (letnik 1957), Gudmundur Gudmunsson (letnik 1960), Valero Rivera (letnik 1953), Manolo Cadenas (letnik 1955) nasprotnika v naletu ekspresno prekinjajo z minuto odmora. Slovenski čaka tudi pet in več golov. Na dvoboju z Danci denimo sedem. Razlogov je veliko, rešitev morda dovolj, a eno je jasno - četrto mesto s SP v Španiji je preteklost, turnir v Dohi kaže, da smo naredili korak nazaj.