
Bil je 11. junij 2022. Rokometni praznik pred dvorano Zlatorog. Trenutek, ko je vodstvo kluba predstavilo okrepitve za novo tekmovalno leto, nekaj trenutkov zatem pa sta na oder stopila člana slovite Barcelone, Domen Makuc in Blaž Janc. Po pozdravu navijačem sta začela z ogrevanjem v dvorani, kjer sta naredila najpomembnejše korake na športni poti. Z Opekarniške ceste 15 sta se izstrelila v rokometni svet, ki ga do tistega trenutka nista poznala. Šla sta boljšim pogojem naproti, začela rasti ob največjih zvezdnikih na zemeljski obli, delati z najbolj cenjenimi trenerji. Šla sta nenazadnje po boljši kos kruha.
Cilj vsakogar od golobradih mladcev. Vprašanje le, v kakšnem vrstnem redu si postavljajo cilje. Ante Ivanković si je kot eden najbolj perspektivnih mladih levih zunanjih igralcev v Evropi za osnovni cilj postavil igranje Lige prvakov, njegov drugi cilj je bil premagati koga od velikanov evropskega rokometa. Včeraj so se mu uresničile sanje. Kot še sedmerici, ki je letos prvič zaigrala med evropsko elito, prvič okusila kako je premagati štirikratnega zmagovalca Lige prvakov, ki tudi v letošnji sezoni meri na sam vrh. Zasedba, ki pooseblja neizkušenost, bodimo iskreni, ni sinoči imela česa izgubiti. Za razliko od domačega prvenstva in pokala lahko igra sproščeno, iz sebe iztisne še nekaj več kot sicer, a to ni nujno dovolj za zmago. Potrebuješ nasprotnika, ki te ne vzame dovolj resno, ljudi, ki te dajejo v nič že pred uvodnim sodniškim žvižgom, potrebuješ karakter moštva, ki je sposobno sebi v prid obrniti vse negativno, kar se zliva nate. Pa v to ni všteta streha Zlatoroga, ki je pred dnevi puščala ob obilnem deževju v knežjem mestu.
Ti mladci očitno to imajo. 11. junija se jih pred dvorano niso dotaknile kritike športnih vsevedov, ki so jim s tako zasedbo napovedovali rezultatski pogrom v novem tekmovalnem letu. Žreba Lige prvakov niso vzeli kot tekmovanja, v katerem bo treba s čelado na igrišče, saj bodo hitro občutili rušilno moč bogatejših in mogočnejših. Igranje med elito dojemajo kot izziv, priložnost za igro kot trenutek, ko je potrebno pustiti srce na igrišču, da bi trenerju dokazali, da si zaslužijo celjski dres, vsak gol kot garanje in odrekanje celotne zasedbe. Miselnost, ki jih je pripeljala tako daleč, da je moral Aalborg z zvezdnikoma Mikkelom Hansnom in Aronom Palmarssonom garati za vsak gol, da je Kiel pustil v Zlatorogu dve od načrtovanih evropskih točk. Trener zeber Filip Jicha s sodelavci, med mirnim torkovim večernim sprehodom skozi Celje tega zagotovo ni pričakoval, pod dežniki so skupaj opazovali prazne ulice, zaprte gostinske lokale, niso imeli kam sesti.
Situacija, ki je tuja vsakemu prebivalcu pristaniškega Kiela. Kot dejstvo, da njihovi ljubljenci ne bi igrali v razprodani Sparkassen Areni, da klub ne bi razprodal letnih vstopnic, da vodstvo 22-kratnih nemških prvakov ne bi imelo za delovanje kluba na voljo vsaj 9,5 milijona evrov. Tudi v celjskem klubu se tega ne bi branili, saj so to okoliščine, v katerih nihče od igralcev ne bi pomislil na odhod, ampak okolje, v katerem želijo garati vsak dan in športno dozoreti, da bi ob kakšnem zares vrhunskem posamezniku, morda v obdobju petih let, zaigrali na zaključnem turnirju najboljše četverice Lige prvakov. Zato, Celje, zbudi se. Skalp Kiela je primerljiv z zmago slovenskega nogometnega predstavnika v Ligi prvakov nad recimo Chelseajem, če oziroma ko se bo zgodil. Če smo povsem natančni, nad Ajaxom, ki ima kot Kiel v rokometu štiri naslove zmagovalca najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja.
KOMENTARJI (10)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.