Brez podpore bo rokomet ugasnil

Ormož, mesto z 2102 prebivalcema, je bil dva dni središče rokometne Slovenije. Klub Jeruzalem Ormož je bil edini v slovenskem prostoru, ki se je upal lotiti izziva, imenovanega zaključni turnir slovenskega pokala, na katerem so poleg gostiteljev igrali člani novomeške Krke, koprskega Cimosa in Celja Pivovarne Laško. Zakaj upal? Ker je bil to projekt, za katerega je bilo treba plačati 6000 evrov kotizacije Rokometni zvezi Slovenije oz. kot so se izrazili pri krovni organizaciji: nakazati v sklad za delo reprezentanc 6000 evrov. Vprašanje, zakaj? Ormožani so se izkazali kot gostitelji, v kraju si na vsakem koraku začutil, da se zavedajo pomembnosti zaključnega turnirja. V slaščičarni, kakšnih 500 metrov oddaljeni od Hardeka (ormoške rokometne trdnjave), je za tekmo vedela tako lastnica, obenem prodajalka in tista, ki je od nedeljskega jutra pekla domače slaščice, kot gospa, čez palec stara krepko prek 70 let, ki je samo prišla po piškote, da se bodo vnuki, ko pridejo s finalnega obračuna, lahko posladkali. "A so na tekmi?" se je začel pogovor med prodajalko in stranko: "So šli. Saj veste, je finale danes!"

Sledilo pa je najbolj logično vprašanje prodajalke: "Ali kdo od njih še igra? Spomnim se jih, so dolgi kot lestve!" Gospa se je le nasmehnila in dodala, da ne več, da pa je občasno rokometni sodnik. Poslovili sta se z "Upajmo, da zmagajo." Ja, tako je, ko kraj živi s športom, ko se še najbolj nemogoče stvari zdijo mogoče. In le 500 metrov stran, v dvorani, je vse pripravljeno, ozračje primerno ogreto, v zraku je vonj belega brizganca (na Štajerskem špricarja), penine se hladijo, navijači pa iz vseh strani prihajajo v pretesno dvorano. Uvrstitev v finale pokala je namreč zgodovinski uspeh za klub, ko je govora o omenjenem tekmovanju, vsi hočejo biti del zgodbe, vsi si želijo zagotoviti karto, vsi želijo podpreti domače fante, domači klub, ki obstaja zaradi entuziastov. 

Saj se v zadnjih 20 letih – takrat je trener vinarjev Saša Prapotnik - Piksi igral še levo krilo za drugoligaša iz Ormoža – na Hardeku ni prav veliko spremenilo. Vroča dvorana, v kateri je vsakomur zelo težko igrati (tudi tekme srednješolskega prvenstva proti gostiteljem), pretesne tribune, nabito poln balkon za golom. V zadnjih 20 letih so zaradi lažjega delovanja, zgradili zgolj prizidek k dvorani, ki pa je v popolnosti nefunkcionalen, gledalci niti ne vidijo celotnega igrišča, poročevalci s(m)o stežka spremljali dogajanje na terenu. A domači klub na tem področju prav veliko težko naredi. Denarja ni, gre za skupino entuziastov, ki živijo z rokometom, kažejo mladcem pot, da bi postali nekega dne izjemno dobri, morda vrhunski, saj je to predpogoj, da bo klub še dolgo igral pomembno vlogo v slovenskem prostoru. 

Domačini so srčni, klub jim pomeni veliko, za pokalni turnir so šli prek svojih zmožnosti, igralci so se jim oddolžili z uvrstitvijo v finale, torej so jim dali razlog za dve veselici. Prvo v soboto zvečer in drugo po nedeljskem finalu, v katerem so bili prepričljivo boljši igralci Celja Pivovarne Laško. Tolikšna srčnost lokalnega okolja mora biti vodilo za vse klube, ki ustvarjajo, Rokometni zvezi Slovenije pa, da pomaga dogodek narediti še večji, bolj spektakularen, četudi dvorana tega ne omogoča. Morda se je smiselno zgledovati po Odbojkarski zvezi Slovenije, finalni turnir slovenskega pokala je bil na nevtralnem terenu, v Velenju v Rdeči dvorani, kjer so si odgovorni za izvedbo turnirja želeli narediti šov v slogu lige NBA, uspelo pa jim je organizirati spektakel, ki se ga ne bi sramovali niti v najbolje organiziranih odbojkarskih ligah v Evropi s poljsko Plusligo na čelu. 

Kaj je naredila RZS?

Vprašanje, ki si ga je zastavil vsakdo od rokometnih poznavalcev, ko je vstopil v dvorano in zagledal na sredini igrišča sodniški par – ne, nista bila najboljša slovenska sodnika Bojan Lah in David Sok! Zakaj, kdo bi vedel ... Jasno je bilo le, da sodnikoma, ki sta svoje delo opravila solidno, niti VAR ni pomagal dosoditi evidentnega rdečega kartona. In sojenje je ena večjih težav slovenskega rokometa debelo desetletje, predvsem pa občutek za sojenje. Kot občutek odgovornih za vodenje Rokometne zveze Slovenije. Tega ni po svetovnem prvenstvu in – tako trdijo vsaj igralci – v koraku naprej v vseh pogledih, kar zadeva izbrano vrsto, ni jasno, ali RZS razmišlja o profesionalnem selektorju, da bo lahko opravljeno delo nadgradil. Danci, rokometna velesila, s katero bi se želeli primerjati vsi na svetu, so denimo z Nikolajem Jacobsenom podaljšali kar do leta 2030. 

A če rezultati izbrane vrste niso zadosten marketinški nastavek, s katerim bi dvignili prepoznavnost rokometa, nekoč najuspešnejšega slovenskega kolektivnega športa, potem naj razmišljajo o tem, da klubski rokomet dvignejo višje. "Rokomet bo brez podpore ugasnil. Mi tekmujemo z Dončićem, za nas ni prostora," je med polčasom finala pokala o položaju rokometa v slovenskem prostoru, sploh klubskega, bentil eden od klubskih funkcionarjev kluba, ki se je udeležil zaključnega turnirja v prisotnosti vidnega predstavnika Rokometne zveze Slovenije. In vprašanje, s katerim sem odgovoril na njegovo tezo, je bilo: "Ali poznate ime in priimek predstavnika za stike z javnostjo zveze?" Zavladala je tišina, sledil odgovor: "Ja, saj je nekdo. Meni se zdi, da je ..." Tudi meni se zdi, da se rokomet v Sloveniji igra, vem pa eno – da klubi životarijo! Četudi se lahko v Sloveniji zgolj rokomet pohvali z udeležencem v Ligi prvakov in predstavnicami v Ligi prvakinj. Torej Rokometna zveza Slovenije ima 'material', s katerim se da položaj športa izboljšati, močno izboljšati. A začeti je treba pri osnovah. Brez nadutega odnosa, ampak s spoštovanjem do vseh, ki vztrajajo in ki, ko bentijo čez sodnike, ki jih mimogrede plačujejo, to počnejo z namenom, da se bo kaj izboljšalo. 

Ima rokomet potencial?

Razumljivo, če si pri krovni organizaciji želijo, da bodo lahko v naslednjih letih 'tekmovali z Dončićem'. Ali pa bodimo realni, s kom, ki ne dosega tolikšne svetovne slave, saj je Dončić globalna blagovna znamka, rokomet pa trenutno lokalna. Rokomet težave ima, veliko njih. Verjamem, da tudi rešitve. S katerimi bo treba iti nasproti klubom, da se vrne priljubljenost, ki jo je rokomet že imel. Posledično pa je uspehe žela tudi reprezentanca. Takrat še brez posameznikov, ki so nosili dres velikana, kot je Barcelona. Rokometna zveza Slovenije ima menda strategijo, uresničevanje zapisanega v dokumentu naj bi se zaključilo leta 2030, takrat, ko poteče pogodba danskemu selektorju Jacobsenu. 

Ali bo slovenski rokomet takrat znova stabilna športna panoga, rezultatsko in finančno, bomo videli. Če so začeli vsi vpleteni intenzivno delati včeraj, potem možnost obstaja. Rezultate pa bo treba meriti sproti in ne šele leta 2030, da ne bo prepozno, ker atraktivna športna panoga, ki je Sloveniji v preteklosti prinesla toliko lepega, potrebuje rezultate. Tudi izven igrišča.