'Krasen občutek je, ko pogledaš v zrak in je nad tabo prava 'mrcina''

Slavko Perbil, Slovenec iz Oplotnice, ki devet let živi v Zurichu v Švici, je padalec že okrog 40 let. Naš članek o cepelinu in pilotih Fritzu Gunetherju ter Katharini Board, ki sta nas z zračno ladjo popeljala nad Bledom, je Slavka Perbila spodbudil, da z nami deli svojo dogodivščino. Tudi sam namreč osebno pozna omenjena pilota, saj sta bila del zgodbe izpred petih let, ko so padalci prvič v zgodovini skočili iz cepelina. 

Perbil je v Švico odšel zaradi novih poklicnih izzivov v elektrotehnični stroki. "Človek se enostavno odloči, da naredi spremembo. Vseskozi pa je v meni tudi ljubezen do neba. Leteti in kasneje skakati s padalom sem si želel od nekdaj, od malih nog. Tukaj v Švici pa je padalstvo zelo dobro organizirano, na voljo je veliko letal, helikopterjev in balonov za skakanje," je pojasnil, kako uspešno usklajuje poklic in hobi.

Ker je padalec že dolgo časa, nas je zanimalo, kako je pravzaprav vzklila ideja o skoku iz cepelina, ko pa plovilo običajno niti ne leti visoko nad tlemi. Njegova optimalna višina za letenje je namreč 300 metrov nad terenom, čeprav lahko leti tudi na 3.000 metrih. Perbil nam je povedal, da skoraj vsak padalec želi skočiti iz čim več različnih zračnih plovil, pa naj bo to letalo, helikopter, balon, cepelin: "Skok iz vsakega od naštetih plovil ima svoj čar. Ko po vseh teh letih preizkusiš večino teh zračnih plovil, pa seveda nastopi čas še za kaj eksotičnega, kar cepelin vsekakor je."

Padalci so skočili 16. oktobra 2016 v mestu Friedrichshafen ob Bodenskem jezeru, kjer sicer domujejo zračne ladje Zeppelin. Vse skupaj pa se je začelo že leta 2013, ko je Slavko Perbil kmalu po svojem prihodu v Švico obiskal Zeppelinov hangar. Tam se je spoznal s pilotom Fritzem Gunetherjem. "Takrat, ob prvem pogovoru, mi je dejal, da bo bolj težko, da bomo lahko skočili iz cepelina, ker padalskih skokov pri njih še niso izvajali. Kljub temu mi je rekel, naj se mu še oglasim. To ponudbo sem vsekakor izkoristil in ga kasneje večkrat poklical in mu napisal elektronsko sporočilo. In če je človek vztrajen, se lahko obrestuje," je še danes zadovoljen Perbil.

Aprila 2016 je namreč od Gunetherja dobil mail, v katerem ga je vprašal, ali je še vedno za, da skok izvedejo. "Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati, kakšen je bil moj odgovor – vsekakor da," navdušenja ni mogel skriti Perbil. Po njegovih besedah sta se vmes še slišala s Felixom Baumgartnerjem, ki se je prav tako navdušil nad skokom iz cepelina. "Tako da je naše 'pritiskanje' na pilota Fritza bilo uspešno in kmalu smo se dogovorili za datum skoka," je pripovedoval.

Skupaj je skočilo 16 padalcev iz Avstrije, Nemčije, Švice in Slovenije

Kot nam je pojasnil Slavko Perbil, je bil pogoj, da ima padalec vsaj tisoč skokov. Priprav na podvig je bilo precej, a več kot padalskih je bilo organizacijskih. Ekipa je morala pridobiti dovoljenja od zvezne policije, agencije za civilno letalstvo, kontrole zračnega letenja … Skok so jim naposled dovolili na mednarodnem letališču v Friedrichshafnu ob Bodenskem jezeru, kjer so tudi hangarji, v katerih so parkirani cepelini. "Felix Baumgartner je imel že dolgo časa željo, da skoči iz cepelina, zato je bil takoj pripravljen sodelovati. Seveda je požel precej medijske pozornosti, saj je bil od prej znan širnemu svetu po skoku s padalom iz vesolja, 14. oktobra 2012 z višine 39 kilometrov. Tako je tudi on skočil iz cepelina in seveda se mu je skok ravno tako vtisnil v spomin. Dandanes pa se bolj posveča letenju s helikopterjem," je izpostavil.

Na dan, ki je bil določen za skok, so se padalci zbrali že zgodaj zjutraj. Ker so bili prvi jesenski dnevi, jih je zjutraj na letališču pričakala zelo gosta megla oziroma nizka oblačnost. "Vremenska napoved je bila sicer dobra, pa vendar smo imeli v grlu cmok, saj se včasih prav takšna megla zna zavleči preko celotnega dne, še posebej ob Bodenskem jezeru," je dejal sogovornik.

Nato so se z ostalo ekipo cepelina pogovorili o podrobnostih skoka, letenja, varnostnih postopkov in ostalih protokolov, ki so bili predvideni za skok. Pilot Fritz Gunether je napovedal, da se bo megla dvignila okoli 10. ure, potem pa so se podali k cepelinu, ki je bil še zasidran v hangarju. Tam so se dogovorili, kakšen bo vrstni red in na kaj je treba še posebej paziti. Pilotka Katharine Board jim je pojasnila, kaj bi se zgodilo, če bi vsi potniki naenkrat zapustili cepelin, ko ta pristane. "'Odfrčal' bi v zrak. In podobna situacija je pri skoku iz cepelina, ko ga zapusti okrog 80 kilogramov ali več težak padalec. Takrat se morata pilota truditi, da uravnavata izgubo teže in da cepelin preveč ne zaniha. Zato smo se dogovorili, da bomo izvedli štiri lete s po štirimi padalci," je razložil, kako je vse skupaj potekalo.

Skakali so z višine 700 metrov, prostega pada je bilo zgolj pet sekund

Zaradi megle, ki se nikakor ni hotela razkaditi, je cepelin s štirimi padalci, med katerimi je bil tudi Felix Baumgartner, prvič zajadral v nebo ob 13.30. "Cepelin je hitro dosegel višino in tako smo kmalu zagledali prvega padalca, ki je skočil v globino. Dogovorili smo se seveda, da mora padalec najprej pristati, šele nato lahko skoči naslednji. Pri vseh, ki so prvi skočili, je bilo že v zraku slišati vzklike zadovoljstva, saj je potem sonček že prevzel vodilno vlogo na nebu, tako da ni bilo več strahu, da bi se megla zopet prikradla nazaj na letališče. In tako je bil na vrsti četrti let, v katerem sem bil tudi jaz," je sogovornik obudil spomin na prvi tovrstni dogodek v zgodovini.

Kot je zatrdil, sta bila oba pilota, Gunether in Boardova, sproščena in nasmejana. Z njima je bil užitek leteti, saj imata po njegovih besedah cepeline v malem prstu. "Po eni strani bi lahko rekel, da je bil to skok kot skok. Pa vendar, skočiti iz tako velikega plovila, kot je cepelin, se ne da vsak dan, zato je bil res nekaj posebnega. Večina letal in helikopterjev proti cepelinu deluje kot malčki. Skok res ni bil z velike višine, kar si večina padalcev vedno želi. 'Nabrali' smo okrog 700 metrov, ampak dovolj za varen skok. Dolžina prostega pada ni bila dolga, komaj dobrih pet sekund in že je bilo treba odpirati padalo. Ampak je pa krasen občutek, ko pogledaš v zrak in nad tabo prava 'mrcina'," je podoživel občutke in dodal, da je vse teklo gladko, vsi so varno pristali na zelenici pred hangarjem.

'Časa za premišljevanje v zraku ni bilo ravno veliko, sem pa užival v vsakem trenutku tega skoka'

Zanimalo nas je, kako je, ko se poženeš iz zraka? Ali občutiš strah, ko zgubiš tla pod nogami? Pojasnil je, da je v padalstvu strah bolj prijatelj kot sovražnik. Meni, da te prisili, da si zbran, da ne narediš česa narobe. "Seveda ga je treba nadzorovati, sicer se kaj hitro spremeni v paniko, in vemo, da gre takrat lahko vse narobe. Torej, strah je vedno malo prisoten v pozitivnem smislu in to spoštujem že ves čas, odkar skačem. Časa za premišljevanje v zraku ni bilo ravno veliko na voljo, sem pa užival v vsakem trenutku tega skoka in se ga vedno z veseljem spomnim. Ko smo pristali, smo seveda strnili vtise. Vsi, vključno s Felixom, pa smo bili veseli, da smo ta skok varno in uspešno izvedli," je pripoved strnil Slavko Perbil, ob tem pa dodal, da se že dogovarjajo, da bi skok ponovili.

Perbil sicer meni, da je veliko letališč in krajev po svetu – tudi doma v Sloveniji – ki so zelo lepi in zanimivi. Poseben čar zanj imajo skoki nad švicarskimi Alpami. "V Lauterbrunnenu je krasna dolina, obdana z vrhovi, kot so Jungfrau, Mönch, Eiger. Tukaj skačemo samo iz helikopterjev in vzpenjanje z njim do višine 4000 metrov poteka direktno ob teh gorah, ki so vse visoke več kot 4000 metrov. V omenjeni dolini je tudi meka za base padalstvo, ki ga tudi tu in tam preizkusim," je povedal.

Za konec je naš sogovornik zastavil dobro besedo za padalstvo in ga označil za varen šport, kljub temu da ga marsikdo uvršča med zelo rizične. "Če človek skače z glavo in zadosti vsem zakonom gravitacije, pravilom, meteorologiji … je to čudovit šport. Zato priporočam vsem, ki imajo željo skočiti, naj to naredijo – v tandemu ali v padalski šoli. V Sloveniji je veliko vrhunskih padalcev, ki vam bodo z veseljem pri tem pomagali. Pri padalstvu še bolj velja tisto: kdor ne skače, ni padalec oziroma Slovenec," se je zasmejal Slavko Perbil.