Krimovke z mislijo na prihodnost obujajo spomine na pretekle uspehe

Krimovke so se v prekinjeni sezoni veselile 25. naslova državnih prvakinj, po skoraj dvomesečnem prisilnem premoru zaradi epidemije pa so v ponedeljek začele trenirati in v okrnjeni zasedbi ‒ vse tuje igralke so odsotne ‒ pod vodstvom Uroša Bregarja vadijo po zdravstvenih priporočilih vlade. Do začetka prihodnjega meseca bodo brez uporabe žoge izmenično vadile v dvorani in na prostem. Skupne priprave za prihodnjo sezono, če se bodo zdravstvene razmere normalizirale, pa načrtujejo 15. julija, ko naj bi dres Krima oblekle tudi vse novinke: Francozinja Oceane Sercien-Ugolin, Brazilka Samara Vieira, Srbkinja Jovana Risović in slovenska reprezentantka Maja Svetik.

Zgodovina Krima je kratka, a izjemno uspešna. Ko je Cveta Benet skupaj z Jožetom Štukljem, Miranom Staničem in Dušanom Doljakom pred 36 leti ustanovila RK Krim, se je le malokdo nadejal tako velike zgodbe rokometne ekipe z Galjevice. A ekipa iz južnega dela slovenske prestolnice je s postopnimi in velikimi koraki naredila pravo uspešnico in pred natančno 19 leti prvič pokorila Evropo.

Janković na mesto predsednika leta 1992
Krim se je že po dobrih desetih letih svojega delovanja veselil prvega naslova državnih prvakinj, ko je v sezoni 1994/95 na domačem prizorišču na vrhu zamenjal Olimpijo, pa se je lotil še "projekta Evropa." Pod vodstvom tedaj še malo znanega podjetnika Zorana Jankovića, ki je predsedniško mesto v galjeviškem klubu zasedel leta 1992, je bilo delovanje kluba iz leta v leto bolj učinkovito in glamurozno tako na igrišču kot izven njega. V klubu so kmalu začeli vleči velike poteze. Strokovne vajeti članske ekipe je po Benetovi, Marti Bon, Andreju Kavčiču in Čehu Jiriju Zerzanu sredi devetdesetih let minulega stoletja prevzel v tistem obdobju eden najboljših rokometnih strokovnjakov na svetu Vinko Kandija.

Nekaj zgodovinskih utrinkov, ki so jih zbrali ob proslavljanju 30. obletnice ustanovitve kluba:

Pod vodstvom legendarnega hrvaškega strokovnjaka in vse izdatnejšemu denarnemu vložku so iz vseh koncev Slovenije pripeljali skorajda vse najboljše domače igralke, kot so Simona Šturm, Anja Frešer, Tanja Oder in mnoge druge, v klubu je počasi začel rasti obetaven rod z Dejo Doler na čelu, postopno pa so v klub začela prihajati velika rokometna imena iz vzhodnega dela Evrope. Na stari celini so se hitro začele širiti govorice o "rokometnem tigru iz Ljubljane". V sezoni 1998/99 se je prvič prebil v veliki veliki finale Lige prvakinj, a moral priznati premoč madžarskega Dunaferrja. Leto dni kasneje je vodstvo kluba strokovne vajeti zaupalo Tonetu Tislju, pod vodstvom celjskega trenerja pa so se začeli vrstiti največji uspehi kluba.

Veliko slavje na Kodeljevem
V vsem svojem sijaju je ekipa zacvetela v sezoni 2000/01. V skupinskem delu Lige prvakinj je najprej osvojila prvo mesto, v četrtfinalu izločila Larvik, v polfinalu Budućnost, v velikem finalu pa še Viborg. Pot do končne zmage so Krimovke tlakovale že na prvi tekmi v Aarhusu, ki se je končala z neodločenim izidom 22:22, na povratnem dvoboju v dvorani na Kodeljevem, ki je bila 12. maja 2001, pa so zanesljivo ukanile danske tekmice s 25:19. Sezono kasneje se je ekipi zalomilo že v skupinskem delu tekmovanja, 17. maja 2003 pa je znova stopila na rokometni Mont Blanc in v velikem finalu Lige prvakinj na kolena položila Valencio.

Krim se je v letih 2004 in 2006 prav tako prebil do finalnih tekme Lige prvakinj, a moral priznati premoč Slagelseja in Viborga. V zadnjih desetih letih moštvo nima več tako pomembne vloge na mednarodnem prizorišču, predvsem pa se ni sposobno po finančni plati kosati z najbolj imenitnimi tekmeci z Madžarske, Rusije, Danske, Romunije, Francije ...

Koraki ljubljanske ekipe so zato v zadnjih letih "nekoliko krajši", okrepitve smotrnejše in v skladu s finančnimi zmožnostmi kluba. V tej sezoni, ki je po izbruhu pandemije novega koronavirusa povsem postavljena na glavo, se je prebila v drugi del Lige prvakinj, na domači sceni pa nima enakovredne tekmice.