Lazar: Razmislil bi o ponudbi iz Slovenije ...

Slovenski rokometni trenerji si ustvarjajo ime tudi zunaj slovenskih meja, eden tistih, ki si ga je z rezultati ustvaril v deželi na sončni strani Alp in znanje širi med tuje igralke, pa je Primorec Vojko Lazar. Nekdanji krožni napadalec uspešno vodi žensko kazahstansko izbrano vrsto, s katero se mudi na azijskih igrah, za preboj v veliki finale pa so njegove izbranke s 23:22 ugnale gostiteljice Kitajke. "5000 gledalcev je pričakovalo zmago Kitajk, mi pa smo zmagali. Rezultati so preseženi, a se ne ustavljamo. V finalu nas čakajo Korejke,“ je za 24ur.com dejal Lazar, ki z enim očesom vseskozi spremlja dogajanje v Sloveniji.

Stežka spremlja dogajanje v primorskem rokometu, ugašanje klubov, životarjenje tistih, ki uspešno plujejo med slovensko elito. Čeprav se nad pogoji za delo v tujini težko pritožuje, si želi slovenskega izziva, gradnje kluba, ki bi lahko z leti spet igral med evropsko elito in tam obstal. "Čeprav delam v izjemno urejenem okolju, si vedno znova vzamem čas, da malce prebrskam po spletu, kaj se dogaja v domovini. Ni mi vseeno, od primorskih klubov med elito vztraja le Izola, ki pa vemo, da igra postransko vlogo. Včasih je bilo drugače, močan Koper, neugodna Ajdovščina, močan Gold Club,“ nadaljuje Lazar.

Zgodba Kopra žalostna kot zgodba Hrpeljcev
Čeprav se je pred leti žalostno končala zgodba ambicioznega Gold Cluba, pri katerem je na klopi sedel prav Lazar, se je pred začetkom letošnje sezone žalostno končala še zgodba koprskega prvoligaša. "Žalostno. Težko rečem kaj drugega. To, da primorski klubi igrajo postransko vlogo, ni prav. Morda je komu všeč, da je tako, a lepo bi bilo videti, da bi klub s tega območja krojil vrh prvenstvene tabele. Kdor je delal v tujini, ve, kako je, a eno je delati v domačem okolju, drugo pa v tujini. Gotovo, da bi razmislil, če bi prišla ponudba iz Slovenije,“ je povedal uspešni trener, ki s Kazahstankami premika meje realnega. Iz tekmovanja v tekmovanje presega pričakovanja vodstva tamkajšnje zveze, ob koncu koledarskega leta pa se bo pogovarjal o nadaljevanju sodelovanja. Motiva mu ne manjka, saj se zaveda, da je dela še dovolj.