Na treningu in študiju v ZDA: slovenski olimpijki za las ujeli letali za Evropo

"Naše misli so bile ob koncu sezone trdno usmerjene v finale NCAA v Athensu. Prvič v zgodovini smo punce zmagale v svoji konferenci in imele celo možnost za skupno zmago na vseameriškem finalu. Imele smo najboljši čas v štafeti 4 x 200 jardov prosto, imela sem tudi 13. posamični izid na 100 m prosto, zato smo bili pred 14 dnevi praktično vsi samo v pričakovanju finalnega mitinga. Nato se je vse dogajalo na vrat na nos," je stanje tik pred odhodom iz ZDA opisala študentka univerze v Tennesseeju Tjaša Pintar. Stvari so se res odvile z neverjetno hitrostjo, saj je v ZDA veljalo nekakšno mišljenje, da je pandemija problem Azije in Evrope in da v ZDA težave ne bodo velike. "Sama sem poznala stanje v Evropi in to jemala nekoliko bolj resno. V Knoxvillu so pandemijo vsi takrat še jemali kot nekoliko hujši prehlad in da je pač treba malce paziti."

"Potem je prišla odpoved marčevskega zaključka NCAA tekmovanj. Vseeno smo razmišljali, da ostanemo tam, saj smo imeli še vedno bazen za treninge. A tudi to se je spremenilo čez noč. Ker smo bili obveščeni, da bodo po marčevskem 'spring breaku' 14 dni predavanja potekala na daljavo, sem nato na hitro kupila vozovnico za domov. Za to smo se odločili skoraj vsi na univerzi," še pravi 23-letna Gorenjka, ki se je plavanja učila v domači Radovljici. Na letališču v Münchnu je imela še obilo sreče z vrnitvijo v Slovenijo. "Pome je prišla sestra. Ko je šla na letališče, je šlo še brez težav. Ko pa sva se vračali, so Nemci že delno zapirali meje, ki so bile odprte le še za nujne in službene zadeve." Trenutno se Pintarjeva posveča sklepnim izpitom na univerzi, športna sezona pa je kot pri vseh ostalih odprta. "Na evropskem prvenstvu v Budimpešti sem želela potrditi normo za olimpijske igre v Pekingu. Kaj bo, ne vem. Vsi smo brez bazena, ki je za plavanje nujen. Ker živim neposredno ob Savi, me je celo zamikalo, da bi skočila za trening kar v reko, a pri osmih stopinja Celzija to seveda ne gre."

Podobna je zgodba Velenjčanke Nastje Govejšek. "Še pred 14 dnevi vsega skupaj niso jemali resno. Univerza je res zaprla svoja vrata, a panike ni bilo nobene. Dva dneva kasneje pa se je s povečanjem okužb v New Yorku kar naenkrat vse spremenilo. Začel se je zapirati zračni prostor nad Evropo in samo tri ure pred letom sem kupila vozovnico za Dunaj, pripravila najbolj nujne stvari in odšla." Kot pravi, so se tudi v Louisvillu v Kentuckyju zadeve odvijale na vrat na nos. "Kar naenkrat je se stopnjevala panika, v trgovini je tudi tukaj v enem dnevu zmanjkalo toaletnega papirja, razkužil in predvsem hrane v pločevinkah. Tudi sama sem reagirala in se v zadnjem trenutku založila z nekaterimi najbolj nujnimi zadevami. A po pogovoru z ostalimi slovenskimi plavalkami tam ter starši sem se nato odločila, da se vrnem v Velenje."

Tudi 22-letna Govejškova se je zaradi prekinitve sezone znašla pred številnimi športnimi vprašanji. "Pred štirimi leti sem odšla v ZDA in imela nekaj težav s prilagajanjem na novo okolje, način dela, trenerje ... Kasneje se je zalomilo z boleznijo in po štirih letih sem prav letos spet delala odlično. V Budimpešti sem si glede na vse želela vsaj popoldanski nastop." Po športni plati sodi med tiste, ki imajo največ vprašanj. "Tako ali tako bi prišla domov maja. Moja želja je, da nadaljujem študij v Sloveniji, kar bo s športom težko združljivo. Prav zato sem si letos želela še en lep dosežek na evropskem prvenstvu, borila bi se tudi za svoj drugi olimpijski nastop, na ta način pa bi se lepo poslovila od športa. Kaj bo zdaj, ne vem. Delam suho vadbo, a vsi smo brez vode in vsak plavalec ve, da se po mesecu brez bazena plavanja učiš znova."