Neskončne solze Novaka Đokovića: Tudi šampioni so samo ljudje

Marsikdo sanja o tem, da bi postal najboljši vseh časov. V svetu, kjer nas je že več kot osem milijard, pred nami pa je živelo še nešteto Zemljanov, so se te sanje na vseh področjih življenja uresničile redki peščici. Novak Đoković verjetno nikoli ne bo sam rekel, da je on te sanje dosegel, nikoli se pa ni bal priznati, da želi postati najboljši teniški igralec vseh časov. Za dosego jasnega cilja mora neusmiljeno osvajati največje turnirje, enega za drugim. Že to je pri 35 letih zavidanja vreden izziv, dodajmo mu še na trenutke neuničljivega rivala za ta naziv Rafaela Nadala in pritisk bi bil za večino navadnih Zemljanov preprosto prevelik. A ne za Đokovića. 

Po lanskem letu in letošnjem turnirju se zdi, da so igrišča največjih teniški prizorišč na svetu edino mesto, kjer se Srb resnično počuti domače. Tu bije bitke s celotnim svetom, ne zgolj nasprotnikom na drugi strani, čeprav tudi ti včasih začutijo polno silo njegove jeze, kajne Alex de Minaur? Solze, ki so bruhale iz Beograjčana po tokratni zmagi, so se začele nabirati že lani. Verjetno se jih je v njegovo srce največ zasidralo v nočeh in dnevih, ki jih je preživel v hotelu za prosilce za azil v Melbournu. Še nekaj jih je takrat dodala dolga in ponižujoča pot domov. V vmesnem času je osvojil že sedmi naslov v Wimbledonu, a tudi na zadnjem turnirju velike četverice v lanski sezoni (OP ZDA) ni smel nastopiti. Znova je popolnoma zdrav in motiviran lahko zgolj gledal veselje svojih tekmecev.

Odlične predstave na letošnjem OP Avstralije je napovedala že njegova dominacija lanskega zaključnega turnirja, na katerem ni izgubil niti enega obračuna. Za prvi povratek v Avstralijo po največji sagi v zgodovini tenisa je izbral Adelaide, ne Melbourne. Verjetno bi bil šok tudi leto dni pozneje prehud tudi zanj. Turnir pred tistim zares pomembnim je zlahka zmagal, a poškodba stegenske mišice je vse njegove načrte znova postavila pod vprašaj. Dejstvo, da med letošnjim turnirjem v Melbournu sploh ni treniral, je verjetno dodatno odprlo še vedno nezaceljene in globoke rane. 

Po odličnih predstavah na turnirju so se v javnosti začeli pojavljati vse glasnejši dvomi v resnost njegove poškodbe. To se ni zgodilo prvič v njegovi karieri, tudi petič ali šestič ne. Priznal je, da so se ga očitanja dotaknila, srbskim medijem je tudi potarnal, da se v poškodbe Nadala nikoli ni dvomilo, zakaj bi torej on bil drugačen. Avstralski mediji so mu zamerili tudi to, da se s srbskimi mediji v domačem jeziku pogovarja bolj odprto.

Sledile so nove odlične predstave na igrišču in nove kontroverzne izven njega. Tokrat je bil v središču pozornosti njegov oče Srđan, ki se je po četrtfinalni zmagi svojega sina slikal z Novakovim "navijačem", ki je v roki imel rusko zastavo in znak "Z" na svoji majici. Mlajši Đoković se je znova moral ukvarjati z očitki, ki niso bili povezani z njegovimi predstavami na igrišču. Še enkrat je ostal miren in vztrajne novinarje izkušeno razorožil. A tudi tokrat je moral plačati ceno, njegov oče ni spremljal njegovih zmag v polfinalu in finalu. Kljub temu se njegove odlične predstave niso ustavile. Na celotnem turnirju je izgubil samo en niz in vsi nasprotniki so bili nemočni. Na koncu tudi Stefanos Cicipas, ki ni izgubil zato, ker ni igral dobro, ampak zato, ker tako motiviranega in spretnega Đokovića na Rod Laver Areni verjetno nihče ne bi uspel premagati.

Sledilo je to, kar smo v finalu OP Avstralije videli zdaj že desetkrat. Đokovćevo veselje, prvinski kriki in velik objem s člani svoje ekipe ter družine. Nato pa ... nekaj česar nismo vajeni. Na vrhuncu svoje moči, znova na vrhu ATP-lestvice, ob boku velikega rivala se je zgrudil na tla. Solze niso več mogle ostati v telesu, morale so bruhniti na plano, saj jih je predolgo zadrževal. Uteho je iskal v maminem objemu, tisti osebi, ki ga pozna najbolje na svetu. "Vem, da morate prenašati najhujše strani moje osebnosti, tako na igrišču kot izven njega. Hvala za potrpljenje, ljubezen in podporo. Ne vem, če mi boste kadar koli oprostili to, kar vam počnem vsa ta leta, ampak ta pokal je vaš toliko, kot je moj," se je svoji družini in ekipi zahvalil, ko so zadnje solze končno svobodno zadihale in izhlapele z njegovih lic.

Trenutek se je dotaknil tudi njegovega nasprotnika, čigar sanje je Srb še drugič uničil na zadnjem koraku. "Čestitke ne zgolj tebi, ampak tudi podpori, ki si je deležen s strani svoje družine. Občudujem, kar si storil za naš šport in zaradi tebe sem boljši igralec," mu je dejal skromni Cicipas. "Zaslužili smo si nekoga, kot si ti, ki nas vse žene do konca in nas motivira, da damo vse od sebe," so se nadaljevale pohvale Grka, vse do tiste zadnje, največje. "Je eden najboljših v našem športu," je začel poraženec, po daljši pavzi pa vendarle dodal: "On je najboljši igralec, ki je kadar koli v roke prijel teniški lopar."

Beograjčan, ki se je toliko let boril za pozornost v senci velikanov, je uspel prepričati še enega. Dolgo časa je pustil, da ga pomanjkanje naklonjenosti navijačev prizadene, saj je sanjal o podpori, ki sta jo praktično v celotni svoji karieri uživala Federer in Nadal. Po lanskih dogodkih in letošnji katarzi je jasno, da ljubezni tistih, ki ga ne poznajo, ne potrebuje zares. Zdaj je človek in športnik, ki neverjetno spretno pluje med ekstremi občudovanja in popolnega prezira. Pravijo, da je na vrhu samotno, a Đoković se končno zaveda, da ni pomembno, koliko ljudi te ljubi, ampak koliko te ljubijo tisti, ki te zares poznajo. To je izkušeni Srb želel podeliti s tistimi, ki sanjajo največje sanje: "Nihče vam ne sme vzeti vaših sanj. Ni pomembno, od kod ste. Tudi, če obstaja zgolj ena oseba, ki bo sprejela in podpirala vaše sanje, jo najdite, ker vam lahko uspe."