Igranje v dresu z državnim grbom je za vsakogar od športnikov posebna čast. Morda na prijateljskih turnirjih nekaj, kar bi z veseljem izpustili, a ko napočijo pomembne tekme, kvalifikacijski obračuni, evropsko prvenstvo ali pa svetovno, motiv igranja za izbrano vrsto ni nikoli vprašljiv. "Kje moram biti, kdaj," je najpogosteje slišana fraza iz ust reprezentantov, ko pokliče selektor, ali pa odgovorni za klicanje igralcev. Med tistimi, ki se lahko pohvalijo, da imajo v žepu olimpijsko vozovnico za nastop v Parizu, so se kot prvi na sončni strani Alp med ekipnimi športi znašli rokometaši. Njihove kolegice kvalifikacije še čakajo in tudi slovensko košarkarsko reprezentanco in odbojkarje.

A za razliko od zadnjih dveh reprezentanc se človek ne more načuditi, da tudi takšen dosežek, kot je uvrstitev na olimpijske igre, izboljšanja stanja na Rokometni zvezi Slovenije, ne prinaša. Po letih prošenj in moledovanja se zdi, da je igralcem prvič zares prekipelo. Čeprav je bilo minuli torek na Leskoškovi 9e moč čutiti, da se stvari odvijajo v pravo smer, da pristopajo k zgodbi slovenskega rokometa novi pokrovitelji, da so se pri največji slovenski banki odločili povišati znesek pogodbe za obdobje naslednjih štirih let, se vse bolj zdi, da bo denar v veliki meri namenjen za sanacijo katastrofalnega finančnega stanja, o katerem smo pred kratkim pisali. 

Vsaj dnevnice

Nikakor pa za igralce, dnevnice, ki jih ne pomnijo, kaj šele simbolične nagrade. Slovenska moška rokometna reprezentanca se odreka, selektor Uroš Zorman, ki mu pogodba poteče 31. avgusta, torej po olimpijskih igrah, je javno že priznal, da plača s strani RZS zamuja, lahko sklepamo, da tudi vsem v njegovem štabu. Kdo je kriv za nastali položaj? Če so še pred meseci odgovorni trdili, da je velik del dolga nastal ob organizaciji evropskega prvenstva za ženske, potem je jasno, da gre za dolg, pod katerim je podpisan danes predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Franjo Bobinac, ki je dolga leta zasedal najvidnejši položaj pri RZS. A tudi aktualni predsednik Bor Rozman, ki je opravljal vlogo podpredsednika RZS v času Bobinčeve ere, bil pa je tudi predsednik organizacijskega odbora prvenstva stare celine za dekleta, po katerem se je dolg tako zelo povečal.

Dolg, ki ga najbolj občutijo reprezentanti. Sploh, ko se vrnejo v klube, nazaj k delodajalcu; najprej, ker pogosto z reprezentančnih turnirjev pridejo bodisi utrujeni bodisi minimalno poškodovani, kar trenerji stežka prebavljajo. Sploh, ker veliko slovenskih igralcev nosi drese evropskih gigantov, pri katerih štejejo le lovorike. Po drugi strani pa jih zaboli, da so tvegali zdravje za reprezentanco in si s tem nakopali težave ob vrnitvi v klub. Sploh, ko slišijo soigralce (člane drugih reprezentanc), kako se izplača igrati za izbrano vrsto, kolikšne so dnevnice, nagrade. Za primerjavo – hrvaška reprezentanca si je za uvrstitev na olimpijske igre razdelila nagrado v višini 150 tisoč evrov, ob tem pa bo olimpijski komite naših južnih sosedov igralcem leto dni nakazoval še neke vrste mesečno rento. 

Tudi Madžari so bili nagrajeni. Bogato. Za najboljšo uvrstitev v zgodovini evropskih prvenstev doslej – v tekmi za 5. mesto so na evropskem prvenstvu premagali ravno Slovenijo – in uvrstitev na olimpijske igre so si razdelili 85 milijonov forintov oz. dobrih 200 tisoč evrov. Dejstvo je, nihče za izbrano vrsto ne igra zaradi denarja, zaradi dnevnice, ali pa nagrade, ampak zato, ker želi narediti nekaj dobrega za državo, v kateri je zrasel, a obstaja higienski minimum. 

Do evforije, ki jo je sprožila zadnja slovenska medalja je še daleč, a zdi se tudi, da do stanja, ki ga določeni reprezentanti poznajo. Torej, da nekaj, kot je preboj na olimpijske igre, krovna organizacija ovrednoti. Kot je bil primer Rio de Janeiro. Zadnja nagrada izplačana na račune igralcev sicer sega v leto 2017, ko so se takrat izbranci Veselina Vujovića, v pariškem Bercyju okitili z bronom. Natanko 5555 evrov bruto je prejel posameznik. A to so bili očitno neki drugi časi ...