Nikoli ne obupa(j), nikoli se ne preda(j)

Prireditelji največjih dirk na svetu sanjajo, da bi lahko na startu pozdravili Tadeja Pogačarja, da bi lahko njegovo fotografijo uporabili za napoved dirke, pripravljeni so narediti vse, da bi se 27-letnik s Klanca pri Komendi pojavil vsaj med gledalci. Zakaj? Ker je dirka z njim na startu in brez njega, nekaj povsem drugega. Eden najboljših kolesarjev vseh časov ima namreč nekaj, česar mnogi njegovi tekmeci nimajo – sposoben je zmagati, kjerkoli se pojavi. Tudi tam, kjer vse analize kažejo, da ima najmanjše možnosti, da mu uspe.

A poizkuša, dokler ne doseže cilja. Najnovejši primer je zanesljivo uvodni kolesarski spomenik sezone Milano – Sanremo. V zadnjih 10 dneh pred preizkušnjo so javno o tem, da so njegove možnosti za zmago, v boju z Mathieujem van der Poelom, merjene v promilah, govorili številni. Od dolgoletnega šefa QuickStepa Patricka Lefeverja naprej. Tudi Eddy Merckx se je pojavil v belgijskih medijih, z besedami z nasvetom priljubljenemu Pogiju. Komaj verjetno, ampak resnično.

Ampak eno so besede, nekaj povsem drugega dejanja. Če vsem zgodbicam prištejemo neverjetno smolo, ki jo je imel do dirke, začenši s poškodbo Jhonatana Narvaeza, nato še Tima Wellensa, dveh nepogrešljivih členov ekipe, ko je govora o spomladanskih klasikah, nadaljujemo pa z dogodki z začetka 298 kilometrov dolge La Primavere, ko je ostal brez pomočnika v (že tako močno spremenjeni) ekipi, Švicarja Jana Christena, potem je jasno, da bi mnogi pred startom opustili misel na nekaj velikega. Na boj za zmago. Tudi Pogačar jo je, 30 kilometrov pred ciljem, ko je tudi sam končal na tleh. Priznal je po prečkanju ciljne črte na via Roma v Sanremu, da je tudi sam razmišljal, da zapelje s proge naravnost v italijansko obmorsko mesto in ne na klanec. Ampak očitno mu je v tistem trenutku v glavi zazvonil slogan, ki ga spremlja skozi celotno življenje. Nikoli ne obupaj, nikoli se ne predaj.

Pogačar, lastnik 110 zmag na ravni svetovne serije, lahko danes zaključi športno pot. Pogled na njegove dosežke je tako neverjeten, kot pogled na mejnike nogometašev Cristiana Ronalda, ali pa Lionela Messija. A izzivu, ki ga postavi najprej pred sebe, potem pa pred celotno ekipo, se loteva s posebno motivacijo. Najnovejši primer, ob katerem je od poznega sobotnega popoldneva kljukica, je bil dirka Milano – Sanremo. Cipresso in Poggio je prevozil tolikokrat, da ga lahko danes odpelje z zaprtimi očmi. Iskal rešitve, načine, kako biti še hitrejši, saj se je zavedal, da je dirka za njegove predispozicije, takšna, da je zaradi preproste trase, proti specialistom za takšne dirke, težko zmaga.

Ampak poizkušal je, analiziral, garal, pridobil mišično maso, kar je lepo videti, ko sede na kolo. Razmišljal je le o tem, kaj narediti na Cipressi in Poggiu, da bi strl odpor tekmecev. A skoraj gotovo ni razmišljal o tem, da bo na ciljni ravnini za zmago sprintal s Tomom Pidcockom. In to po padcu, ki ni bil niti malo nedolžen. Krik veselja, naravna reakcija, ki je doslej še nisem videl na kateri od dirk, govori sama zase. Odleglo mu je, opravil je z enim največjih izzivov na športni poti doslej. Skrb za prireditelje, olajšanje za kolesarja. Zgodba pa edinstvena, kot vsaka doslej, pod katero je podpisan drugi Slovenec, ki mu je uspelo zmagati uvodni spomenik sezone.

Prvi Slovenec, ki mu je uspelo zmagati kolesarski spomenik Milano – Sanremo je Matej Mohorič, njegov spust s Poggia je še danes nekaj najbolj izjemnega, kar se je zgodilo v zgodovini te dirke. Kolesar ekipe Bahrain Victorious je takrat na spustu deklasiral tekmece, v dresu državnega prvaka, z veliko slovensko zastavo na prsih, prečkal cilj. Leta 2022, ko mu je to uspelo, je imel natanko 27 let. Toliko, kot jih ima Pogačar danes. Dirka je bila od tiste drugačna v marsičem, ampak nekaj je bilo na cilju enakega, bolje rečeno edinstvenega – v čast zmagovalca je po 4 letih znova igrala slovenska himna. Znova v čast 27-letnika.