Perić: Upanje umira zadnje!

Rokometni vratar Dejan Perić bo prihodnji dve sezoni nosil dres Celja Pivovarne Laško, z njegovim prihodom v Zlatorog, pa čeprav le za podpis dogovora, pa je že zapihal svež, bolj šampionski veter. Spoštovanje privržencev kluba do 41-letnika je bilo neverjetno, tudi po končanem druženju s predstavniki pa so sledila številna fotografiranja in deljenje avtogramov.

Vrnili ste se v Celje, v klub, kjer ste pred leti postali legenda … Kaj je bilo ključnega za vašo odločitev, da zapustite Veszprem in se vrnete tja, kjer ste naredili najpomembnejše korake na športni poti?
"V vseh sedmih letih sem vedno znova čutil veliko spoštovanje vseh in tudi jaz sem spoštoval vse okoli sebe. Vedno sem bil normalen, odprt, korekten, tako na igrišču, kot tudi v privatnem življenju. Tako so me vzgojili starši. Tu sem doma, tu je družina. Vem za veliko otrok, katerih vzorniki so prav športniki in mladi ravno v športnikih iščejo svoje idole. Rokometaši s(m)o bili vedno magnet in v težkih časih, upam, da bo vse, kar bomo storili, pozitivno vplivalo na okolico. Verjamem, da bomo spet magnet za gledalce, pokrovitelje in otroke.“

V Veszpremu ste blesteli, 'vaše' Celje pa je bilo iz kroga v krog v globji krizi. Kako ste vse skupaj spremljali in sprejemali na Madžarskem?
"Upanje umira zadnje. Ko ljudje verjamejo v moč, sposobnost in razumejo tiste, s katerimi delajo, ko je v ekipi moč čutiti zaupanje, vsakega naslednjega koraka ni težko narediti. Zame je leto, ki prihaja, prelomno. Zakaj? Kot športnik nimam rad drugih in tretjih mest. Želim si zmagovati, zato upam, da bodo vsi igralci, trener, navijači in klubsko vodstvo podpora na poti, ki ne bo lahka. Z delom, samozavestjo, dobrimi in predvsem zdravimi odnosi, se da narediti marsikaj. Vsaka ekipa je za vložen trud doslej bila nagrajena.“

Z novim trenerjem Vladanom Matićem ste bili reprezentančni kolega in tekmec, ko je še igral v Szegedu. Boste v prihodnje njegova podaljšana roka?
"Vedno sem bil trenerjeva podaljšana roka. Trener je zame vse. Postavijo ga vodilni v klubu. Moja obveznost kot profesionalca in športnika je, da ga spoštujem, da mu pomagam na igrišču in izven njega. Vsak trener in njegovo življenje bo tako dolgo kot bodo rezultati. Vsi živimo od rezultatov in zmag. Vselej sva spoštovala drug drugega, včasih sva bila rivala ... Z Matićem sva bila ob porazih vedno gospoda, ob zmagah pa zelo skromna.“

Ob vašem prihodu v Celje in nadvse uspešnih sedmih sezonah je veljalo, da so se zvezde kar 'teple' za prihod v knežje mesto, s slabimi rezultati pa se je to pravilo spremenilo. Boste tudi v tem segmentu skušali pomagati klubskemu vodstvu?
"Številni so tisti, ki jim vedno znova ponavljam, da je Celje blagovna znamka. Gre za klub, ki je v ponos vsej Sloveniji. Vedno je bilo magnet za velike igralce. Z nekoliko slabšimi rezultati so se stvari spremenile. Nikoli ni kriza tolikšna, da se kaj ne spremeni. Verjamem, da bodo ljudje spet ponosni na igralce, in spet bo obstajala zvestoba do kluba. Želim, da tisti, ki pridejo na tekmo, domov odidejo veseli in srečni. Ko so veseli, ko vidijo, da igralci garajo na vsaki tekmi, je vse lažje. Potem se o tem pogovarjajo tudi drugi igralci. Teh stvari ni možno izpeljati drugače. Ravno to, da postanejo del zmagovalnega sistema, vabi, in zavedam se, da nas čaka težka pot. Upamnje, samozavest in želja – to bo odločilno.“