'Plezanje je postal šport za vsakogar, a ob tem ne smemo pozabiti tudi na naravo'

Večino teh smeri so navrtale in opremile plezalske legende, kot so Vili Guček, Betka Galičič, Albin Simonič in Tomo Česen. "To so prave legende, to so bili pravi entuziasti tistega časa, ki so vlagali ogromno denarja, energije in predvsem svojega prostega časa," pripoveduje Jurij Ravnik, plezalec in opremljevalec smeri. "Za to, da nastane ena smer, je treba najprej poiskati pravo linijo, nato navrtati svedrovce in še očistiti skalo, da je varna za plezanje. In vse to na prostovoljni ravni. To so neštete ure za eno tako plezališče, kot je recimo Mišja peč. Lahko smo jim samo hvaležni, ker trenutno stanje je posledica njihovega dela." Tega se rekreativni plezalci, ki hodijo zastonj plezat v naravo, mnogokrat premalo zavedajo.

V zadnjih letih je čedalje več ljudi začelo plezati, posledično v naravna plezališča zahaja čedalje več obiskovalcev. Pod stenami lahko opazimo veliko število družin, pleza tudi čedalje več otrok. "Plezanje je postal šport za vsakogar, a ob tem ne smemo pozabiti tudi na naravo", pripoveduje Ravnik. "Najboljši promotorji tega športa pa so naši vrhunski plezalci, tekmovalci, ki izven tekmovalne sezone veliko plezajo tudi v skali."

Tudi zaradi njih je plezanje v zadnjih letih postalo izjemno priljubljeno med širšo publiko. Eden od razlogov je tudi to, da je oprema relativno poceni. A mnogi se ob tem ne zavedajo, koliko truda je bilo potrebnega, da lahko danes brezplačno in predvsem varno uporabljajo naravna plezališča. Ne zavedajo pa se niti svojih obveznosti do plezališč in narave.

Opremimo slovenska plezališča ali krajše Projekt O.S.P.

Gre za projekt, katerega glavna naloga je vzdrževanje in preopremljanje že obstoječih plezališč, skrb za boljšo varnost, s tem namreč plezališča naredijo bolj varna za vse plezalce. Hkrati pa se skrbi za dediščino in za boljšo komunikacijo z okoliškimi prebivalci ter za izboljšanje odnosov z lastniki zemljišč, na katerih so plezališča postavljena. Sklad koordinira dolgoletni plezalec, Štefan Wraber, tehnični vodja je Jurij Ravnik. Sodeluje pa še cela vrsta zanesenjaških plezalcev. "Projekt je nastal, ker smo opazili, da je vse več plezališč treba tudi vzdrževati, zato smo sprožili to iniciativo, da se ohrani vsa ta plezalna dediščina, ki so jo za seboj pustili legendarni opremljevalci. Da se naredi smeri za odtenek bolj varne. Še posebej ker pleza tudi čedalje več otrok," je jasen Ravnik.

Na spletni strani projekta so zapisali, da pri projektu gre "za vključevanje plezalcev v skrb za plezališča in spodbujanje odgovornega ravnanja in varnega plezanja. Obiskovanje plezališč je brezplačno, zato je odgovornost vsakega plezalca, da po svojih močeh prispeva k vzdrževanju opreme in s svojim ravnanjem poskrbi za ohranjanje plezališč in narave okoli njih. Prihodnost je v naših rokah, v naši močni plezalski skupnosti, ki je zaprisežena skalam in jih želi ohraniti varne, dostopne in lepo urejene". Gre za prostovoljno delo, oprema, ki jo za delo uporabljajo se delno financira s prostovoljnimi prispevki vseh tistih, ki radi zahajajo v plezališča, delno pa s pomočjo sredstev, ki jih je Planinska zveza Slovenije dobila od Fundacije za šport.

Če se boste za konec tedna torej odpravili v katerega od teh plezališč, potem je prav, da poznate tudi pravila obnašanja, večina plezališč je namreč kot del gozda na privatnih zemljiščih. Smeti, ki jih prinesete v plezališče je treba tudi za seboj pospraviti. Pomebno je, da v plezališču niste preglasni, da spoštujete domačine in njihove navade. Predvsem pa, da ne parkirate kjer koli in da se ne zaparkira dovoznih poti, temveč, da vaše vozilo pustite na označenih parkiriščih. Obzirni moramo biti tako do narave, kot do ljudi, ki živijo v bližini plezališča.

Plezališče Mišja peč poznajo po vsem svetu

Eno najmarkantnejših plezališč v Sloveniji in tudi v svetu je zagotovo plezališče Mišja peč na Primorskem. "To je eno boljših plezališč tudi v svetovnem merilu, pa ne zaradi velikosti, temveč zaradi koncentracije težkih in izjemno kakovostnih smeri," pove Ravnik. S svojimi impresivnimi in predvsem težkimi smermi je pritegnilo pozornost marsikaterega svetovno znanega plezalca. Tukaj je v 80. letih plezala recimo ameriška legendarna plezalka Lynn Hill, s to steno je dobesedno odraščal Čeh Adam Ondra, ki je pred kratkim na Norveškem preplezal najtežjo smer doslej z oceno 9c. Prav Ondra je verjetno tudi največji promotor plezališča v svetu. Plezališče pozna tudi verjetno eden najbolj drznih plezalcev na svetu, Američan Alex Honnold, s katerim sem se pogovarjala lani konec oktobra, ko je obiskal mednarodni gorniški festival v italijanskem Briksnu.

Če bi se znali pravilno lotiti zadeve, bi plezanje zagotovo lahko postalo tudi zanimiva turistična tržna niša naše države. Ima potencial trajnostnega razvoja, plezalni turizem pa bi lahko čakala svetla prihodnost, je prepričan Ravnik, le če se ga bomo pravilno lotili.